»Pomembno je razumeti, da so begunci ljudje kot mi«

V Sloveniji je letos za azil zaprosilo 287 ljudi, kar je več kakor lani v vsem letu. Slovenija, ki je bila do zdaj boljkone ozemlje tranzita za begunce in migrante, ki so želeli na sever, bo za vse več ljudi postala država mednarodne zaščite, meni Vito Trani, vodja urada Visokega komisariata ZN za begunce (UNHCR), ki je pred kratkim odprl nacionalno pisarno v Ljubljani.

Kako vi ocenjujete razmere v Sloveniji?

Zaprtje in nadzor nad mejami na balkanski poti sta popolnoma spremenila naše delovno okolje. Prej je veliko ljudi prehajalo skozi Slovenijo, zdaj se povečuje delež prosilcev za mednarodno zaščito. Naša naloga je tudi to, da zagotovimo podporo vladi ob vse več prosilcih za azil, pripravljeni smo dati tehnično pomoč, tudi pri urejanju kapacitet, usposabljanju in drugem. Osredotočali se bomo na zelo ranljive posameznike in skupine, kot so otroci, ženske, posebno tiste, ki same skrbijo za družine. Pri tem sodelujemo z drugimi agencijami, kot sta Unicef in IOM (Mednarodna organizacija za migracije). V teh razmerah, ki so polne izzivov, smo lahko uspešni zgolj s sodelovanjem različnih deležnikov. Zelo pomembno vlogo imajo nevladne organizacije (NVO). Verjamem v koordinacijo, vsi skupaj, usklajeni, lahko dosežemo veliko več kakor vsak posamezno.

Slovenija je pred novim obdobjem. Na ministrstvu za notranje zadeve bodo ustanovili urad za migracije in begunce, veljati bo začel nov zakon o mednarodni zaščiti.

Do pred kratkim sprejete nove azilne zakonodaje so nevladne organizacije zelo kritične. Vi tudi?

Z novim zakonom naj bi se pospešili postopki, zaostrili pogoji za pridobitev azila in omejili roki za morebitne pritožbe. Pogovarjamo se s slovensko vlado, pred nekaj dnevi sem se srečal z državnim sekretarjem. Pomembno je, da si slovenska vlada prizadeva prevzeti vlogo v EU, saj je za spopadanje s to krizo nujna evropska rešitev. UNHCR bo vladi predlagal, naj sledi mednarodnim standardom.

Razumemo stališče vlade in tudi pomisleke nevladnih organizacij, a imamo kot agencija OZN drugačen status in mandat kot druge NVO, zato moramo najti primeren kanal in mehanizem, da izrazimo naše pomisleke. Če bo treba, bomo to storili tudi v Sloveniji. Prepričani smo, da bomo z vlado našli ustrezno okolje za konstruktiven dialog, saj je skupni cilj varovanje interesa ljudi, ki potrebujejo zaščito.

Kakšna je vloga vaših ljudi na mejah?

Med različnimi dejavnostmi UNHCR je, da pomagamo, da so ljudje, ki bi utegnili potrebovati zaščito, takoj ustrezno obveščeni. Da vedo, kje so, kaj se dogaja. Vse to smo počeli tudi na slovenskih mejah v sodelovanju z lokalnimi oblastmi in obmejno policijo. Naša dolžnost je, da smo tam, kjer prihajajo ljudje, ki potrebujejo zaščito, potem ko vemo, da so informirani, oblasti prevzamejo registracijo in postopke.

Rad bi posebej poudaril, kako zelo pomembno vlogo je v begunskem valu imela civilna zaščita. Vse je potekalo gladko in uspešno.

Aprila naj bi Slovenija sprejela prve prosilce za azil v programu premestitve znotraj EU, UNHCR pa nadzira pri programu preselitve iz tretjih držav. Kako bo to potekalo?

Slovenija bo sprejela 567 prosilcev za azil iz Grčije in Italije do konca leta 2017. Prispelo bo od 40 do 50 ljudi na mesec, šli bodo skozi postopek priznanja statusa begunca. Programi integracije zanje bodo nujni, da se bodo vključili v družbo. Solidarnost in odgovornost se mora razdeliti med državami EU.

Preselitev v tretje države pa je, poleg lokalne integracije in repatriacije, ena od trajnih rešitev. A vendar ni niti odstotek vseh beguncev v svetovnem merilu preseljen. Do zdaj je bilo 28 držav del tako imenovanega programa preselitve, prve med državami sprejemnicami so ZDA, sledijo Avstralija, Kanada, od leta 2015 Italija, Koreja, med najbolj priljubljenimi pa so skandinavske države. Slovenija je izrazila pripravljenost za sprejem dvajset ljudi.

Postopek, ki ga podpira UNHCR, je zelo natančen. Leta 2014 je UNHCR državam predlagal sprejem 103.000 ljudi, večinoma iz Sirije, Konga, Burme in Iraka. To so bile večinoma ženske in otroci. Na koncu se je s pomočjo UNHCR preselilo 73.000 prosilcev za azil, ki so bili do takrat v Maleziji, Turčiji, Nepalu, na Tajskem, v Libanonu in Keniji.

Vedno je sprejemna vlada tista, ki odloči, kdo je dobrodošel in zagotovi podporo zanj – da ima vse civilne, kulturne in socialne pravice v podobnem obsegu kot državljani države sprejemnice.

Kako poteka preselitev?

Med ljudmi, ki dobijo status begunca, se poišče najranljivejše posameznike, to so ponavadi otroci, ženske, ki same skrbijo za družino, in ljudje, ki imajo za seboj res hude izkušnje in so veliko pretrpeli. Podrobno se pogleda vse vidike. Lahko si predstavljate, da ameriška ali kanadska vlada temeljito preverita, komu izrečeta takšno dobrodošlico. Njihovi oficirji ljudi vprašajo res vse, od geografskih podatkov, ki, na primer, potrjujejo, da je človek dejansko iz središča Alepa ali Damaska, do vsebinskih tem, če je nekdo bil, denimo, žrtev nasilja na podlagi spola ali če je bil priča množičnemu poboju in so ga storilci preganjali. V program selitve gredo samo res preverjene zgodbe.

V več krajih so ljudje protestirali proti prihodu prosilcev za azil in beguncev, veliko je sovražnega govora, usmerjenega proti njim. Kakšen bi bil ustrezen pristop oblasti do tega vprašanja?

V zadnjih 15 letih sem delal za UNCHR na Kosovu, v Kongu, na Šri Lanki, v Južni Ameriki, Darfurju in v Turčiji, preden sem prišel v Slovenijo. Lahko vam povem, da sem bil povsod priča primerom napetosti in ksenofobnim izbruhom ob prihodu ljudi od drugod, z drugo kulturo ali vero. Pri tem vedno ponavljam, da ne smemo pozabiti, da ti ljudje niso postali begunci po lastni volji ali izbiri, prisiljeni so bili zapustiti svoje domove, imetje, službe. Delal sem na meji med Sirijo in Turčijo, ko je samo 19. septembra 2014 po obleganju Kobanija več kot 194.000 beguncev prestopilo mejo.

Pomembno je, da prebivalci v državah, v katere se zatekajo begunci, razumejo, da so to ljudje, kot smo mi – nekateri so izobraženi, drugi ne, med njimi so takšni in drugačni, nanje moramo gledati kot na priložnost, in ne kot na breme za družbo. Vlada in mednarodne agencije pa morajo takrat, ko se pripravljajo programi na terenu, poskrbeti, da se vključi tudi lokalna skupnost.

V orkestru mora vsakdo igrati svojo vlogo – vlada, agencije, posamezniki, vsi skupaj lahko upamo, da bomo našli dobre rešitve. Popolna rešitev za vse pa ne obstaja. Tudi v zelo razvitih državah, kot je ZDA, so napetosti med etničnimi skupinami zaradi različnih razlogov. Truditi se moramo za mirno sobivanje.

Ali se je, po vašem mnenju, slovenska vlada tega ustrezno lotila?

Slovenija dela najbolje, kot more. Z našega vidika je pozitivno okolje za zaščito, vlada gre pri teh vprašanjih v pravo smer. Iskreno povedano je še veliko stvari, ki jih bo treba narediti.

Evropa želi, da bi begunci ostali v Turčiji. Kako vi gledate na te dogovore?

Pred prihodom v Slovenijo sem bil skoraj tri leta v Turčiji, kjer je več kot 2,5 milijona registriranih beguncev in neznano število »nevidnih« zadevnih oseb. Turška vlada se zelo trudi, da bi se kar najbolje spopadala s to krizo. Nedolgo tega je turška vlada objavila podatek, da je porabila že več kot deset milijard dolarjev za vzpostavitev 24 begunskih taborišč, njihovo delovanje in oskrbo prebežnikov iz Sirije. Približno 280.000 beguncev je v taboriščih na jugovzhodu Turčije, kjer je skupaj sicer 1,3 milijona beguncev, drugi so v Carigradu, Ankari in na območju proti Izmirju.

UNHCR je že izrazil zaskrbljenost zaradi nekaterih sklepov vrha EU-Turčija. Mi nismo sodelovali v pogajanjih. Posebno nas skrbi hitra uveljavitev »novih pravil«, saj je na terenu še zelo veliko izzivov. Moramo upoštevati, da je več kot 90 odstotkov ljudi, ki so čez Egejsko morje iz Turčije pripotovali na grške otoke, z območij oboroženih spopadov in potrebujejo mednarodno zaščito.

Karkoli se vlade zdaj odločajo, ne smemo pozabiti, da gre za ljudi, ki bežijo pred vojno. Kakršnokoli hitenje z novimi modusom operandi bi jih lahko ogrozilo.

Številni politiki v EU zagovarjajo stališče, da Sirci pred vojno zbežijo v Turčijo, kjer pa so varni, in da iz Turčije v Evropo ne bežijo pred vojno.

Iz svojih izkušenj bom povedal, da se Turčija res trudi, da bi zagotovila podporo ljudem, ki prihajajo. Vendar z varnostnega vidika Turčija ni več tako varna, kot je bila nekoč. Odločitev za bežanje iz Sirije in pot skozi Turčijo na sever v Evropo je osebna odločitev, ki temelji na strahu zase in za svojo družino. Nikakor se ne bom spuščal v presojo, ali komentiranje osebnih odločitev teh ljudi. Večina zadevnih oseb, ki je v zadnjih mesecih zapustila Sirijo, je samo prečkala Turčijo na poti v Grčijo in Makedonijo. Tankočutni moramo biti do njihovih odločitev, ne pozabimo, da so to ljudje, ki želijo biti daleč od vojne ter iščejo boljšo prihodnost zase in za svoje družine.

Mnogi, ki so še v Turčiji, upajo, da se bodo nekoč vrnili domov. Če pogledate na 911 kilometrov meje med Sirijo in Turčijo, varnostne razmere niso povsod enake, so pa bolj ko ne povsod katastrofične, sicer je nekaj odstopanj na bolje, a še nobenega upanja na možnost vrnitve.

Ali je videti konec begunski krizi?

Vsi upamo, da bodo pogajanja prinesla mir v Sirijo, od koder je največ beguncev in notranje razseljenih oseb na svetu. Vendar je treba vedeti, da bomo tudi po tem, ko bo dosežen mir, potrebovali vsaj desetletje za obnovo države, njene infrastrukture, da bodo ljudje lahko normalno zaživeli.