Andreja Žibret, Ljubljana
Ljubljana – Razvoj pomoči na domu, do katere so upravičeni ljudje, ki za življenje v domačem okolju potrebujejo občasno organizirano pomoč, v Sloveniji zaostaja za Evropo. Sodobna družba pa je pred velikim izzivom kako ustvariti ustrezne razmere za življenje starejših.
Čeprav je med uporabniki pomoči na domu več kot polovica starejših od 80 let in velika večina starejših od 65 let, pa je vse več tudi invalidnih oseb in invalidov ter hudo bolnih otrok ali otrok s težko motnjo v telesnem ali duševnem razvoju. V dolgotrajno oskrbo na domu je vključenih le 1,7 odstotka starejših od 65 let, v drugih evropskih državah pa od sedem do 15 odstotkov.
Na konferenci Pomoč na domu – odziv na demografske spremembe v družbi v prostorih državnega sveta so opozorili, da bi nekatere od nerešenih problemov lahko odpravilo sprejetje zakona o dolgotrajni oskrbi in negi, kar sta obljubljali že dve vladi, pa se to ni zgodilo. Potrebno pa bo tudi povezovanje različnih služb in sektorjev ter patronažne službe, ki ima že 90-letne izkušnje dobre prakse z delom na domu, spodbujanje prostovoljstva in medgeneracijskega sodelovanja ter oblikovanje izobraževalnih programov za socialne izvajalke oziroma izvajalce z interdisciplinarnimi znanji.
Predvsem pa morajo biti v ospredju potrebe uporabnikov, ki velikokrat niti ne vedo, da imajo možnost izbrati pomoč na domu. Dodatna težava so tudi različne cene te storitve v različnih občinah, ki so dolžne po zakonu subvencionirati vsaj polovico cene pomoči družini na domu. Če občina cene ne subvencionira vsaj 70-odstotno, je za večino ta pomoč predraga. V eni od anket Zavoda za oskrbo na domu Ljubljana jih od 80 do 85 odstotkov potrebuje socialne storitve, od 15 do 20 odstotkov pa tudi zdravstveno nego. Pri socialnih izvajalcih pa najbolj cenijo prijaznost, sledi poštenost, šele na tretjem mestu je strokovna usposobljenost.
Nerazumljivo je tudi, da ob veliki brezposelnosti socialnih oskrbovalcev primanjkuje, še posebno v Ljubljani; to navaja približno petina slovenskih občin. Največkrat je to težko, zahtevno in slabo plačano delo, zato je težko dobiti osebe z ustreznimi delovnimi izkušnjami in ustrezno izobrazbo. Socialne oskrbovalke pa so v povprečju srednjih let in imajo velikokrat tudi same težave z zdravjem. Po analizi Inštituta RS za socialno varstvo je leta 2010 socialno oskrbo na domu opravljalo 924 socialnih izvajalk, kar je 77 več kot v letu prej. Problemi so daljše odsotnosti socialnih oskrbovalk zaradi bolniških, porodniških in rednih letnih dopustov.
Dodatne težave je povzročilo tudi ukinjanje programa javnih del v posameznih občinah. Na popolnoma neprimerljive cene storitev že nekaj časa opozarja Boris Koprivnikar, predsednik upravnega odbora Skupnosti socialnih zavodov Slovenije: oskrba (od marca lani) v javnem domu za starejše (DSO) stane 16,79 evra na dan, stroški ene ure pomoči na domu pa le malo manj (16,47 evra). Dnevni stroški pomoči na domu so 65,88 evra. Dnevna oskrba v zasebnem DSO 20,65 evra. Potrjena cena ure pomoči na domu za uporabnike je 4,46 evra, skupna potrjena cena pomoči na domu pa 17,84 evra. Povprečna cena zdravstvene nege (I do III) v DSO je 15,06 evra na dan. Nemedicinski oskrbni dan v zdravilišču stane 43,30 evra. Cena podaljšanega bolnišničnega zdravljenja (nad 49 dni) je 59,79 evra. Koprivnikar največji problem vidi v tem, da je sistem umetno razvijal različne storitve, ki so ločeno organizirane in financirane. Problem s povezovanjem med različnimi službami bi po njegovem čudežno izginil, če bi uporabnikom ponudili vavčer, pa naj se sami odločijo za kakšno od ponujenih storitev.