»Pomoč zdaj bolj potrebujejo starši kot pa otroci«
Kakšne posledice bi lahko imelo grobo ravnanje za malčke iz vrtca?
Odpri galerijo
Zdenka Zalokar Divjak je psihologinja. FOTO: Osebni arhiv
Slovenijo je včeraj pretresla novica, da naj bi v enem od ljubljanskih zasebnih vrtcev lastnica zavoda surovo ravnala z otroki. Otroke, stare od 11 mesecev do štirih let, je povila v rjuho in nanje položila vzmetnico, da bi tako utišala njihov jok. Poleg tega naj bi jih prisilno hranila, če so hrano izbruhali, jim jo je stlačila nazaj v usta.
Kakšne posledice bi za malčke, ki bi se morali v varstveno-vzgojni ustanovi počutiti predvsem varne in ljubljene, lahko imelo takšno nizkotno ravnanje?
Psihologinja Zdenka Zalokar Divjak v svoji dolgoletni karieri ni naletela na vzgojiteljico, ki bi kazala kakšne sadistične poteze. Opozarja, da lahko pri nas že vsak posameznik pazi na otroke, saj je nadzor pomanjkljiv in da je dolžnost staršev, da natančno preverijo, komu zaupajo svojega otroka.
Pri vseh otrocih, sploh pa pri najmlajših, starih leto ali dve, je potreba po varnosti elementarna potreba. In otrok, ki ni pocrkljan, ki nima ustaljenega ritma hranjenja ali spanja, kaj šele, da je deležen takšnih fizičnih ali verbalnih grobosti, se ne odziva več kot običajno. Vsaka agresija, vsako nasilje, namreč na otroka vpliva neugodno. Če starši torej pri teh otrocih doma niso opazili kakšnih sprememb, lahko le upamo, da ni nastala večja škoda.
Otroci na primer ne jedo več, ne spijo. Morda so na drugi strani preveč ubogljivi, če so jih nekje na primer na silo dajali spat. Če so jih prisilno hranili, lahko začnejo zavračati hrano. V vrtcih imamo ravno v ta namen predavanja za starše, ki dajejo otroka v vrtec. Za otroka je to seveda sprememba, morda na začetku malce slabše je in spi, je bolj jokav, razdražljiv. Starejši otroci postanejo nekoliko bolj zahtevni. Ampak to so prilagoditvene stvari, ki sčasoma izzvenijo. Otroci nočejo v vrtec že zaradi majhnih stvari, če pa se jim dogaja kaj takšnega, kot na tem posnetku, bi o tem zagotovo nekomu potožili. V konkretnem primeru pa so bili tako majhni in tako majhni otroci so povsem nemočni. Razen z jokom tak otrok ne more pokazati popolnoma nič in starši morajo biti pozorni, ali postane jokav, neha jesti in spati. Vedenjsko tak otrok stiske še ne more pokazati.
Vse je znova odvisno od tega, koliko je otrok star. Če je star eno ali dve leti, odpadeta pogovarjanje ali dopovedovanje. Starši morajo tako poskrbeti, da dajo otroke v čim bolj varno okolje, da najdejo zaupanja vredno inštitucijo. Nobene ovire zdaj ni, da ti otroci ne bi šli v drug vrtec. Otroci so prilagodljiva bitja in takoj tudi začutijo, v kakšnem okolju so.
Tako je. Otrok to intuitivno začuti. Tu še vedno ne vemo povsem, kaj se je v resnici zgodilo. Starši so prizadeti, razočarani in bi se morali pogovoriti s kakšnim strokovnjakom. Da dajo ven svoje občutke, stisko. Če sem namreč jaz kot mama na nekoga jezna, maščevalna, potem to prenašam tudi na otroka. Zato je pomoč zdaj bolj potrebna staršem kot otrokom.
Poglejte, imam tri leta staro vnučko, ki pove vse, kar se ji je zgodilo v vrtcu. Kakšna je vzgojiteljica. Otroci v tej starostni skupini že lahko povedo, če jih kdo prisilno hrani ali daje spat. Na posnetku je menda prikazano, da so jih zvezali z rjuho, pokrivali čez glavo. Starejši otroci bi o tem zagotovo povedali staršem.
Otroci gredo skozi različne razvojne faze. In pri štirih letih imajo v resnici že zelo razvito domišljijo. A svojega otroka je pač treba poznati. In vedno vzemimo neko stvar, kot da se je res zgodila, potem pa pač sami preverimo, če je kaj na tem. Otroku je treba vendarle dati tudi neko povratno informacijo: ti si povedal tako, v resnici pa se je zgodilo tako. To je starševska vloga - razčiščevanje stvari.
Kakšne posledice bi za malčke, ki bi se morali v varstveno-vzgojni ustanovi počutiti predvsem varne in ljubljene, lahko imelo takšno nizkotno ravnanje?
Psihologinja Zdenka Zalokar Divjak v svoji dolgoletni karieri ni naletela na vzgojiteljico, ki bi kazala kakšne sadistične poteze. Opozarja, da lahko pri nas že vsak posameznik pazi na otroke, saj je nadzor pomanjkljiv in da je dolžnost staršev, da natančno preverijo, komu zaupajo svojega otroka.
Jutri vas v Delu čakajo odgovori na najbolj pereča vprašanja glede varnosti otrok v vrtcih.
Začniva na začetku te žalostne zgodbe. Kakšne posledice bi lahko imeli otroci, deležni grobega ravnanja v vrtcu?
Pri vseh otrocih, sploh pa pri najmlajših, starih leto ali dve, je potreba po varnosti elementarna potreba. In otrok, ki ni pocrkljan, ki nima ustaljenega ritma hranjenja ali spanja, kaj šele, da je deležen takšnih fizičnih ali verbalnih grobosti, se ne odziva več kot običajno. Vsaka agresija, vsako nasilje, namreč na otroka vpliva neugodno. Če starši torej pri teh otrocih doma niso opazili kakšnih sprememb, lahko le upamo, da ni nastala večja škoda.
Ampak o kakšnih spremembah konkretno govoriva? Na kakšen način otroci kažejo, da se z njimi nekaj dogaja?
Otroci na primer ne jedo več, ne spijo. Morda so na drugi strani preveč ubogljivi, če so jih nekje na primer na silo dajali spat. Če so jih prisilno hranili, lahko začnejo zavračati hrano. V vrtcih imamo ravno v ta namen predavanja za starše, ki dajejo otroka v vrtec. Za otroka je to seveda sprememba, morda na začetku malce slabše je in spi, je bolj jokav, razdražljiv. Starejši otroci postanejo nekoliko bolj zahtevni. Ampak to so prilagoditvene stvari, ki sčasoma izzvenijo. Otroci nočejo v vrtec že zaradi majhnih stvari, če pa se jim dogaja kaj takšnega, kot na tem posnetku, bi o tem zagotovo nekomu potožili. V konkretnem primeru pa so bili tako majhni in tako majhni otroci so povsem nemočni. Razen z jokom tak otrok ne more pokazati popolnoma nič in starši morajo biti pozorni, ali postane jokav, neha jesti in spati. Vedenjsko tak otrok stiske še ne more pokazati.
PREBERITE ŠE:
V ljubljanskem vrtcu surovo ravnali z otroki: malčku tesno povili glavo in nanj položili vzmetnico
V ljubljanskem vrtcu surovo ravnali z otroki: malčku tesno povili glavo in nanj položili vzmetnico
Kaj pa bi staršem v tem konkretnem primeru svetovali? Verjetno je njihova stiska izjemno velika?
Vse je znova odvisno od tega, koliko je otrok star. Če je star eno ali dve leti, odpadeta pogovarjanje ali dopovedovanje. Starši morajo tako poskrbeti, da dajo otroke v čim bolj varno okolje, da najdejo zaupanja vredno inštitucijo. Nobene ovire zdaj ni, da ti otroci ne bi šli v drug vrtec. Otroci so prilagodljiva bitja in takoj tudi začutijo, v kakšnem okolju so.
Pri zelo majhnih otrocih pogovor in dogovarjanje odpadeta. FOTO: Shutterstock
Se pravi, ali so v okolju, ki je varno in njim naklonjeno?
Tako je. Otrok to intuitivno začuti. Tu še vedno ne vemo povsem, kaj se je v resnici zgodilo. Starši so prizadeti, razočarani in bi se morali pogovoriti s kakšnim strokovnjakom. Da dajo ven svoje občutke, stisko. Če sem namreč jaz kot mama na nekoga jezna, maščevalna, potem to prenašam tudi na otroka. Zato je pomoč zdaj bolj potrebna staršem kot otrokom.
Kaj pa starejši otroci, ki so tarča grobega ravnanja? Otroci, ki že razumejo, kaj jim skušamo dopovedati?
Poglejte, imam tri leta staro vnučko, ki pove vse, kar se ji je zgodilo v vrtcu. Kakšna je vzgojiteljica. Otroci v tej starostni skupini že lahko povedo, če jih kdo prisilno hrani ali daje spat. Na posnetku je menda prikazano, da so jih zvezali z rjuho, pokrivali čez glavo. Starejši otroci bi o tem zagotovo povedali staršem.
Kaj pa, če starši otroku ne verjamejo? Če se ji to zdi le nekaj, kar si je malček izmislil?
Otroci gredo skozi različne razvojne faze. In pri štirih letih imajo v resnici že zelo razvito domišljijo. A svojega otroka je pač treba poznati. In vedno vzemimo neko stvar, kot da se je res zgodila, potem pa pač sami preverimo, če je kaj na tem. Otroku je treba vendarle dati tudi neko povratno informacijo: ti si povedal tako, v resnici pa se je zgodilo tako. To je starševska vloga - razčiščevanje stvari.
