Ni bilo podkupovanja, ni bilo izsiljevanja, bilo je samo politično delovanje in lobiranje. Vse drugo so pritlehna podtikanja kriminalnih dejanj, diskreditacije, konstrukti, ker imajo prvaki stranke SNS previsok rejting. Tako lahko povzamemo javno razmišljanje Srečka Prijatelja. Domnevamo, da tem besedam sam tudi globoko verjame. Le kateri povzpetnež bi o sebi mislil in si priznal, da na svoji politični in siceršnji karierni poti posega po protizakonitih, bognedaj celo kriminalnih dejanjih?!
Srečku Prijatelju smo ponudili, da vsaj nekaj potez svojega portreta nariše tudi sam, a zaman. Samo ugibamo lahko, kaj bo odločilo predsedstvo stranke SNS po pogovoru s Prijateljem in ali ga bo res izključilo iz stranke. Domnevamo, da ne. Prijatelj je po prihodu s koprskega sodišča povlekel iz rokava diplomatsko potezo: umaknil se bo iz poslanske skupine, deloval kot samostojni poslanec, vendar bo še zmeraj član stranke in bo poslušal predsednika. Svojemu Plemenitemu je izrazil popolno vdanost in poslušnost. Ceni ga in tako spoštuje, da ga uspešno posnema in se mu prilagaja. Vrhovni general pa še koleba, katera poteza mu odnese ali prinese manj političnih točk. Piko na i Prijateljevi karieri bodo (so?) postavili koprski sodniki.
Srečko Prijatelj se je rodil 28. avgusta 1962 v Trbovljah, po neuradnih virih v družini, ki ni slovenske narodnosti. Po naših informacijah si je naš poslanec dvakrat spremenil priimek. Najprej je postal Srečko Medved, šele v zrelejših letih se je rodil Prijatelj. Zgodaj je razumel staro filozofsko misel: Nomen est omen. Obiskoval je poklicno železničarsko šolo v Ljubljani in se leta 1983 kot mlad kretničar preselil v Divačo, kjer je bil najprej vozovni preglednik (odtlej vzdevek Batko), kasneje pa vodja vlakovne delavnice z nekaj deset zaposlenimi. Priženil se je v Orlek, vasico, dva kilometra od Sežane. Ima dve hčeri, ena od njiju se je poročila v Italijo, zaradi česar večkrat potuje na Sicilijo (k don Corleonu, kot se sam šali). Svojo politično kariero je začel v močnem Kmetičevem sindikatu železničarjev, kmalu spoznal svoj govorniški dar, velikokrat nastopal v televizijskih oddajah, govoril o železnici in se sredi osemdesetih hitro učil političnih principov in retorike. Od leta 1992 je član SNS. V strankarskem profilu piše, da si ves čas prizadeva za izboljšanje kakovosti življenja ljudi v domačem okolju, vedno je imel dovolj energije, da je prisluhnil ljudem s težavami in problemi, in tudi kot poslanec ni pozabil domačih krajev. Iz povsem sivega povprečja se želi z merkantilistično logiko malega človeka prebiti visoko v vplivne državne kroge. Nekakšen zaslužni heroj delavskega razreda, ki je že drugi mandat v parlamentu in več mandatov svetnik v sežanski občini, kjer se je leta 2006 neuspešno potegoval za županski stolček. Ob vsakem volilnem letu so na njegovi domačiji na Orleku pekli vola, preizkušal se je celo za novinarja na lokalni TV-postaji in daroval precejšnje zneske stranki za volilne nastope.
Član parlamentarne komisije za preprečevanje korupcije, podpredsednik parlamentarnega odbora za promet, med drugim član komisije za ugotavljanje politične odgovornosti funkcionarjev pri spornih menedžerskih prevzemih, a tudi komisije za preiskavo gradbenih afer in sumov, da so bili postopki in posli medsebojno politično dogovorjeni, zaradi suma klientelizma, korupcije in medsebojnih povezav ... Seznam njegovih poslanskih vprašanj in pobud je dolg: zahteva postavitev otoka pred Izolo, pocenitev vinjet, odškodnine za kmete, nasprotuje previsokim plačam menedžerjev javnih podjetij, je proti shodu italijanskih fašistov in ezulov, zahteva revizijo v Luki Koper tudi za Koreličeve napake, zahteva čimprejšnjo gradnjo drugega tira, sprašuje o bolnišničnih okužbah (o mrsi in legioneli), pojasnjuje, zakaj je odstranjeval dvojezične napise v Lokvi (in ne pove, zakaj ga policisti niso kaznovali, temveč samo opomnili), užaljen je, ko ga primerjamo s Haiderjem, že leta 2007 zahteva privatizacijo igralnic, napada domnevno korupcijo (z zemljišči) v mestni občini Koper, nelojalne cene italijanskega bencina, ščiti Etbina Tavčarja, aprila lani opominja vlado, da želi Bavčar neprimerno prodati Postojnsko jamo, napada Emila Grižona iz podjetja Finali, napada golf igrišče v Sečovljah ... Še najbolj zajedljiv in nepopustljiv je v sporu s Splošno plovbo, ker naj bi šlo za korupcijo pri privatizaciji ladjarja. Prijatelj je borec za vse pravice in vse probleme, ki se dogajajo okoli njega. Dobil je celo tožbo proti Mladini na ustavnem sodišču, s katero mu pripada tri tisoč evrov odškodnine, ker so ga označili za cerebralnega bankrotiranca. Ciril Ribičič pa v ločenem mnenju pove, da je odločitev ustavnega sodišča izrazito pristranska, saj ne upošteva, kakšno retoriko si je na račun istospolnih partnerjev privoščil v parlamentu in s tem izzval komentar na svoj račun.
Ob tem nikakor ne pozabi nase. Njegovi sovaščani vedo, da ima (ali pa vsaj najema) razkošne jahte na Kubi in Karibih, da se rad postavlja z 20 tisoč dolarjev vrednim rolexom in zlatnino. Ker je član zveze veteranov vojne za Slovenijo, si privošči kar nekaj več orožja kot drugi. Zatrjuje, da v parlament še nikoli ni prišel s pištolo, kot se je to »po nesreči« zgodilo njegovemu strankarskemu kolegu Baroviču. Ima orožje, vendar zanika, da je komu grozil z njim, čeprav prisluhi pravijo drugače. Je prijateljeval z Robertom Časarjem, a tudi s sedaj zanj spornim Marjanom Mikužem, ki je bil dolgo celo družinski prijatelj. V svoji zemljiški vnemi je prodal kar nekaj (preveč?) zemljišč, ki so bila last tašče in svakinj. Zato drži njegova navedba, da so imeli posle znotraj družin. Kako hudo so se skregali zaradi teh »družinskih poslov« in kako so se zapletli odnosi, si moremo samo misliti. Ali je 830 tisoč evrov uradne provizije za preprodajo kraških zemljišč poštena cena za ta posel, prepuščamo presojo logiki bralstva.
Batko, kot mu pravijo domači, je seveda čez noč postal še ena slaba vest slovenske politike. In ponuja majhen odgovor na veliko vprašanje: zakaj živimo Slovenci tako, kot živimo.
Iz Sobotne priloge Dela