Postojnski kras do Unesca po dveh tirih

Tržič – Občina Postojna je podprla pobudo italijanske občine Tržič za vpis določenih območij krasa – s postojnskega Postojnske jame in Betalovega spodmola – na seznam Unescove svetovne naravne in kulturne dediščine, čeprav serijsko nominacijo za vpis dinarskega krasa na isti seznam pripravljajo že v slovenski nacionalni komisiji za Unesco. Njena direktorica Marjutka Hafner pravi, da ne o tržiški pobudi ne o sodelovanju Postojne pri njej ne vedo nič in da je lahko predagatelj za vpis edino vlada republike Slovenije.

»O vpisu Krasa na Unescov seznam se že dolgo govori, ne vem pa, do kje so zadeve prišle. Vem za projekt Kras-Carso, v katerem Sežana sodeluje s Trstom. O projektu Dinarski kras ne vem nič, o tem nas ni nihče nič obvestil. Škocjanske jame so že v Unescu, mi pa zdaj predlagamo postojnsko-planinski kras. Pobuda, da se slovensko, italijansko in hrvaško naravno in kulturno dediščino vpiše na seznam Unesca, se nam je zdela odlična, zato smo z veseljem pristopili k sodelovanju. Zakaj ne bi promoviral našega področja?« je na vprašanje Dela, zakaj so se pridružili italijanski pobudi, ko pa tudi Slovenija pripravlja svojo, po predstavitvi v Tržiču povedal postojnski župan Jernej Verbič.

Italijanska pobuda v Bruselj

Najnovejša pobuda je nastala v italijanski občini Tržič (Monfalcone), ki je nosilna partnerica projekta Julius, v katerem je občina Postojna projektni partner, sodelujeta pa še občini Devin-Nabrežina na italijanski in Buje na hrvaški strani. V okviru 1,3 milijona evrov vrednega projekta je občina Postojna pridobila dve plezalni stezi, zdaj pa končuje pripravo mobilnega kolesarskega vodnika, ki bo povezal slovenske in italijanske kolesarske poti. Pobuda o vpisu krasa na Unescov seznam je nadgradnja tega projekta, je v predstavitvi povedal postojnski župan.

Pobudnice predlagajo, da bi na seznam poleg postojnskih kraških značilnosti vpisali tudi območje Tržiča z ohranjenimi ostanki petih naselbin, gradišč, eno najpomembnejših paleontoloških najdbišč in nahajališč ostankov dinozavrov v Evropi v Ribškem naselju v občini Devin-Nabrežina, območje muzejev na prostem od Gorice do Tržiča in od Grmade do Devina, ki pričajo o najhujših bojih v prvi svetovni vojni, ter gradišča na bujskem krasu.

Pri nas nihče nič ne ve

Vendar o pobudi, ki jo namerava občina Tržič predstaviti italijanskemu ministrstvu za kulturo, v prvem tednu oktobra pa tudi na Odprtih dnevih v Bruslju, v Sloveniji razen postojnskega občinskega vodstva (še) nihče nič ne ve. Ne direktor Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU s sedežem v Postojni Tadej Slabe, ne predsednik upravnega odbora Postojnske jame Marjan Batagelj, ne generalna direktorica Slovenske nacionalne komisije za Unesco Marjutka Hafner. Direktorica je pojasnila, da uradni postopek priprave kandidature pri Centru za svetovno dediščino zahteva sodelovanje držav pogodbenic, kar pomeni, da vse postopke priprave kandidature vodi država, predlagatelj za vpis na seznam svetovne dediščine pa je lahko izključno Vlada republike Slovenije na predlog ministrstva za okolje in/ali za kulturo, če gre za mešano nominacijo.

V slovenskem projektu sodeluje tudi Italija

Transnacionalna serijska nominacija Dinarski kras bo na poskusni seznam oddana v začetku leta 2015, nominacijski dosje pa predvidoma v naslednjih dveh letih. »Zdaj imamo na poskusnem seznamu že Klasični Kras. Ko bo Dinarski kras nared, bo Klasični Kras preimenovan,« je pojasnila Marjutka Hafner.

Pri pripravi skupne kandidature za vpis dinarskega krasa na Unescov seznam sodelujejo države Albanija, Bosna in Hercegovina, Črna Gora, Hrvaška, Italija in Srbija, njihove strokovne institucije in nacionalni uradi, projekt pa koordinira Park Škocjanske jame. Svetovna zveza za varstvo narave (IUCN) je namreč že večkrat predlagala, naj se dinarski kras v celoti in kot zaokroženo območje, ne pa njegove posamezne lokalitete, vpiše na seznam Unesca. Izmed teh so na seznamu poleg Škocjanskih jam še Plitviška jezera in Durmitor. Dinarski kras pa je tudi eden izmed desetih pilotnih projektov, ki bo Centru za svetovno dediščino služil kot pomoč pri oblikovanju meril za verodostojni in uravnoteženi seznam svetovne dediščine.