Irena Humar Kobal je slišati umirjeno. Čeprav so zaradi krize v izolaciji tudi vse učiteljice, ki so z dušo in telesom najraje v razredu. Učiteljica slovenščine na osnovni šoli v Dornberku pri svojem delu poudarja osebni stik in pristop. Zato med drugim že več let ne uporablja delovnih zvezkov. In tako je ugotovila, da je v njih veliko balasta, priznava pa, da ima s tem veliko več dela. Z otroki berejo, del domačega branja prav tako opravijo v šoli, in se učijo kritičnega razmišljanja. Pravi, da je ključen pogovor z otroki, priredja bodo že počakala.

»Učenje na daljavo je po tridesetih letih dela zame res velik izziv. Kako ohraniti vse vrednote, ki jih pri pouku slovenščine cenimo, spoštujemo, gojimo. Mislim, da imam najlepši poklic na svetu,« je pogovor začela Irena Humar Kobal. Nisva se mogli srečati v razredu ali kje drugje v šoli. Pa vendar se je iz njenega glasu slišala, celo čutila, ljubezen do poučevanja in učencev. Osebni stik je zelo pomemben in marsikaj je s tem lažje: »Učenci te preberejo. Vedo, da tudi kadar si najbolj jezen, kadar si slabe volje, to ni nič osebnega do njih. Da jih imaš kljub vsemu rad.«

Tudi v obdobju krize, ko jih nima v razredu, je z njimi v stiku. »Srečajo« se v klepetalnici, nekatere je poklicala tudi po telefonu: »Že nekaj let imam individualne ure za učence, zdaj smo jih uvedli na celi šoli. Prav v tem času, ko nismo v šoli, vidim, da otroci doživljajo stiske. Nekateri me pokličejo, nekatere sem poklicala jaz, ko sem videla, da se niso oglasili. Sicer vsi učenci veliko vstopajo v spletne učilnice, imamo zelo dobre odzive. Verjetno se bomo tudi posneli (pogovarjali smo se kmalu po začetku zaprtja šol, op. p.), ker se ne morejo videti med sabo. Si predstavljate, kako se počutijo 14-letniki, če se ne morejo videti, srečevati? Morda je prav spletna učilnica varno učno okolje, v katerem bi se lahko srečali. Ne samo po družabnih omrežjih.«


 

Prepotrebna življenjskost

Pred nekaj leti je odkrila formativno spremljanje znanja, učenčevega napredka. To je poseben način poučevanja, pri katerem imajo učenci zelo veliko vlogo. Kot pojasnjuje, gre po svoje za filozofijo: »Kot učitelj moraš sestopiti izza katedra. Postaviti se moraš v vlogo učečega se in potem ugotoviš, da smo vsi skupaj učenci in se vsi skupaj učimo. Predvsem pa se otroci znotraj tega naučijo samoanalizirati, samoocenjevati.«

Pravi, da obstajajo sicer teorije formativnega spremljanja, a po njenem mora vsak učitelj razviti svoj način. S kolegico, ki poučuje angleščino, sta pripravili formativno uro z medpredmetno povezavo za kolege učitelje in zavod za šolstvo, pripoveduje z navdušenjem: »Reklo pedagogike montessori​, ki ga sama ves čas uveljavljam, uči, da preden vprašaš učiteljico, vprašaj vsaj dva sošolca. Učenci pri takih urah prosto vstanejo, gredo k sošolcu, na računalnik. Največkrat me niti ne potrebujejo. To se vidi pri njihovi končni samostojnosti, kritičnosti, ki jo razvijejo. V današnjem času, ko je znanje na dosegu enega klika, mislim, da je naloga učitelja, da učence usmerja, jim pokaže, kako se znajti. Da bodo znali presojati in kritično pogledati na vse. Da bodo razmišljali s svojo glavo, imeli hrbtenico.«

Da lahko vse to dajo svojim učencem, morajo razmišljati s svojo glavo in imeti hrbtenico tudi učitelji. Irena Humar Kobal je že takšna. Tako ima odkrite pomisleke o snovi, ki jo obravnavajo: »Sprašujem se, kje bo večina otrok potrebovala priredja, če se seveda ne bodo odločili za tak poklic. Vejice bodo potrebovali, vsega drugega pa verjetno ne.« V njenem razredu veliko berejo: »Razmišljanja o knjigi, življenjskih zgodbah bodo nesli s sabo. To se mi zdi pomembno, ta življenjskost. Včasih učitelji govorimo, da nimamo časa, ker moramo še toliko predelati, pa nacionalna preverjanja znanja … Ko pa razširiš pogled, vidiš, da veliko stvari v življenju res ni potrebnih. Devetošolce je, tik preden smo ostali doma, zgrabila panika, kaj bo, ker se še niso vpisali v srednjo šolo, bila je poplava informacij. Tri ure smo se samo o tem pogovarjali. Kar je v redu. Priredja bodo počakala.«


 

Stran z delovnimi zvezki

Povsem drugačen način razmišljanja jo je pripeljal do sklepa, da bo dala na stran delovne zvezke. V njih je vse določeno. Če pa sama izbira teme, jih lahko prilagaja posameznemu razredu in celo učencu. Tako letos denimo delajo veliko besedil o športu, ker ima v razredu precej športnikov, pred nekaj leti je bilo vse o konjih in čokoladi. »Je naporno, ampak veliko bolje. Če nimaš delovnega zvezka, moraš res slediti učnemu načrtu in ga zelo natančno prebrati. Takrat vidiš, da je v delovnem zvezku veliko balasta in marsičesa preveč. Poleg tega te vodi delovni zvezek, ne pa otroci, skupina, ki jo imaš pred sabo,« razloži.

Priznava, da ni lahko: »Da se tega lotiš, potrebuješ velikanski premik v glavi. Tudi pri učenju na daljavo se vidi, da se od učiteljev terja drugačen pogled, ki nam ni blizu. Mislim, da je nekaterim res hudo.« Tak način sicer tudi od učencev zahteva več dela. »Pred leti mi je rekel odličnjak, same petice je imel: 'Ma, dobro, učiteljica, a bi mi lahko že enkrat normalno imeli to slovenščino? Vi bi prišli, napisali na tablo, mi bi prepisali, se naučili, tako kot pri vseh drugih učiteljih. A ne bi bilo to bolj enostavno? Vi pa stalno nekaj hočete.' Ko zahtevaš od njih, da so angažirani, je čisto drugače,« pove v smehu. Doda pa, da učenci to drugačnost hitro sprejmejo in vzamejo za svojo: »Ko začutijo ta način poučevanja, ga hočejo tudi pri drugih učiteljih. In tako pridobiš enega kolega, dva in okužiš še ostale. Kot virus.«


 

Ko zmanjkajo še naloge

Čeprav morajo zdaj tudi njeni učenci delati doma, običajno, ko hodijo v šolo, ni tako. Za domačo nalogo jim naloži kvečjemu kakšen spis, vse drugo naredijo v šoli: »Nekateri mislijo, da se potem otroci nič ne učijo, ampak po mojem mnenju je naloga učitelja, da poskrbi za učenje oziroma da največ, kar lahko da otrokom, da. Otroci pa vzamejo, kar vzamejo. Ni naloga staršev, da jih doma še enkrat učijo.«

Tudi vsaj eno knjigo na leto, ki šteje za domače branje, preberejo v šoli: »S tem imajo vsi učenci enake možnosti. Beremo kar obsežne knjige, ki jih nekateri doma ne zmorejo prebrati, recimo otroci s posebnimi potrebami, ki jim branje ne gre. Zato mislim, da je najbolj pravično in pošteno, da beremo skupaj v šoli.« Da je vsak otrok nekaj posebnega, se ne le zaveda, ampak tudi upošteva. Precej jo je pretreslo izobraževanje o dislektikih: »Takrat so nam dokazali, da nekateri otroci ne znajo preslikati tabelske slike v zvezek. Pokazali so nam primere različnih zapisov, kako je otrok nekaj videl in doživljal. Tisto se mi je res usedlo v srce. Potem sem razumela nekatere otroke. Če jih ukalupim, potem to niso oni.« Tako pri njej učenci nikoli ne bodo slišali, naj naslov napišejo z določeno barvo: »Eden bo grdo pisal, eden lepo, eden bo deset listov izgubil … Vse to je individualnost. Meni je vseeno, kako napišejo naslov. Pomembno je, da otrok ve, zakaj je nekaj naredil. Saj je zanj, ne zame.«
 

Brez ocen bi bilo boljše

Ocen odkrito ne mara: »Ko otroka oceniš, zaključiš njegov proces učenja. Ne bo popravil tistega, kar ni bilo dobro. Pri ocenah je treba biti zelo pozoren in velikokrat so sodbe. Jaz bi jih ukinila. Mislim, da bi čisto brez težav preživeli brez ocen. Mogoče kvečjemu kakšne opisne.« Ne strinja se z razmišljanjem strokovnjakov, da otroci brez ocen ne bi več hodili v šolo. Ponovno poudari, da je pomemben le pristop: »Pri meni nikoli ne vprašajo, ali je nekaj za oceno. Ker ocena pri meni ni niti motivator niti ustrahovalec. Je nekaj, kar na koncu mora biti. Ko prideš do te faze, otroci z lahkoto delajo vse.« Uči jih, da je treba vsako stvar vzeti zares in se potruditi po najboljših močeh: »Potem si zmagovalec. Ali to zapišemo s trojko, štirico ali petico, je pa nepomembno.«



Merila za ocenjevanje sestavljajo skupaj z učenci. Ko se učenci sami ocenjujejo, pravi, jim sama nikoli ne bi dala drugačne ocene. Pri preverjanjih, to so testi pred ocenjevanjem, je ukinila točke in odstotke: »Če so točke zapisane, otroci samo štejejo, koliko bi to bilo, če bi bilo za oceno. Ko ukineš ta formalizem, se lahko začneš ukvarjati s tem, kaj je bilo dobro, kaj bi lahko izboljšali.«
 

Vsi smo v istem čolnu

Vsem učencem da možnost. Mlajšim govorne nastope predstavljajo starejši. Ne najboljši, tisti, ki sicer mogoče nikjer ne nastopajo. Mlajši jih gledajo skoraj kot bogove, njim pa tak nastop ogromno pomeni. »Vrstniško učenje poteka tudi v samem razredu, da si otroci upajo vprašati drug drugega za pomoč. Mi smo bili tega navajeni, pomagali smo sošolcem, danes tega ni več. Težko že dobiš nekoga, da bi bolnemu sošolcu nesel kakšne stvari, bolj mame hodijo. Tudi zato se mi zdi vse to pomembno.«

Upoštevanje in spoštovanje otrok vejeta iz vsakega stavka, ki ga premišljeno in umirjeno izreče Irena Humar Kobal. Nekakšna ponižnost v pozitivnem smislu. Ko se človek zaveda, da ne ve vsega in da so učitelji odraslih lahko tudi otroci. Ko jih naučiš in jim dopustiš, da kritično, ne kritizersko, povedo, kaj delaš narobe. Starši in učitelji nismo vsak na drugi strani mize za pingpong, še pove: »Učitelji rečemo, da bi nekaj morali narediti starši, starši rečejo, da bi morali mi. Vsi skupaj pa govorimo o enem in istem otroku, ki je naš in vaš. Naš skupni cilj bi moral biti, da iz otrok skupaj ugnetemo čudovito skulpturo, ki bo zmogla v življenju.«