Poziv Hrvaški, naj odpadke odloži v Krškem?

Uradno stališče Zagreba, ki smo ga v Delu razkrili novembra lani, je, da slovenski načrt za odlagališče za nizko in srednje radioaktivne odpadke (NSRAO) Hrvaški ni bil nikoli predstavljen kot predlog skupne rešitve obeh držav. Hkrati »je Slovenija projekt zagnala in ga vodi brez konzultacij in brez kakršnih koli izmenjav informacij s Hrvaško«, pojasnjujejo v Zagrebu.

Slovenija uradno resda ni nikoli obvestila Hrvaške o podrobnostih slovenskega načrta. Ker se je meddržavna komisija zadnjič sestala leta 2010, te priložnosti niti ni imela. A po drugi strani so Hrvati že lani za Delo priznali, da so precej dobro seznanjeni s slovenskimi načrti, saj so vkopane silose pod ravnjo podtalnice označili za tehnično sporne z vidika pitne vode, slovenski projekt pa za predragega.

Hrvati so, tudi zaradi zahtev EU po pripravi programa za ravnanje z odpadki in ob precejšnji želji dela stroke po lastnem odlagališču, lani oživili načrt za odvoz njihove polovice odpadkov iz Krškega čez Sotlo. Sosedje najprej načrtujejo ureditev začasnega skladišča v vojaškem kompleksu v Dvoru ob meji z BiH, začetek obratovanja končnega odlagališča pa je zdaj predviden za leto 2058.

Slovenska stroka za skupen projekt

Direktor slovenske Agencije za radioaktivne odpadke (ARAO) Tomaž Žagar pravi, da v nasprotju s politiko komunikacija med ARAO in hrvaškimi strokovnjaki poteka zelo dobro: »Upam, da bo slovenska stran na zasedanju komisije ta projekt predstavila še po politični poti na meddržavni ravni.«

Ali bo slovenska delegacija Hrvaški uradno ponudila možnost vključitve v projekt odlagališča v Vrbini in pod kakšnimi pogoji, smo povprašali vlado in infrastrukturno ministrstvo, a odgovorov nismo prejeli. Priporočilo ARAO vladajočim je preprosto: skupno odlagališče je racionalna odločitev. Če bo Slovenija zgradila zgolj en silos, jo bo to do začasnega zaprtja odlagališča leta 2025 z upoštevanjem vseh stroškov, tudi nadomestil lokalni skupnosti, stalo 158 milijonov evrov.

Če bi do predvidenega začetka obratovanja odlagališča v Vrbini leta 2020 zgradili dva silosa, se pravi tudi tistega za hrvaške odpadke, bi se skupni strošek za obe državi povečal za le 20 milijonov evrov, na 178 milijona evrov. Slovenija, ki bo v Krškem odložila tudi svoje institucionalne odpadke, bi prispevala 98,5 milijona evrov, Hrvaška pa 79,5 milijona evrov. Investicijski stroški odlagališča v Vrbini do leta 2025 so del junija 2014 pri državi potrjenega investicijskega programa za odlagališča.

S Hrvaško po letu 2025 občutno ceneje

Omenjeni dokument se ukvarja tudi z oceno obratovalnih stroškov od leta 2025 pa vse do dokončnega zaprtja odlagališča leta 2062 (Nek bo obratoval do leta 2043). Ob samostojnem projektu Slovenije ti znašajo 327 milijonov evrov, ob skupnem s Hrvaško 332 milijonov evrov. Skoraj polovična pocenitev izdatka za Slovenijo po letu 2025, če bi se Vrbini pridružila Hrvaška, bi bila prva velika razbremenitev slovenskih obratovalnih stroškov. Druga razbremenitev bi bila lahko zaradi znižanja višine nadomestila, si želi Žagar.

V primeru skupnega odlaganja dveh držav bi do leta 2025 z odpadki lahko zapolnili celoten prvi silos. To bi, v nasprotju s polovično zapolnitvijo objekta v primeru odlaganja zgolj slovenskih odpadkov v Vrbni, omogočilo dokončno zatesnitev prvega silosa. Na lokaciji nad njim bi nastala zelenica brez skoraj kakršnihkoli omejitev (z izjemo gradnje stavbe z zelo globokimi temelji). Po mnenju direktorja ARAO bi se posledično za tako odložene odpadke, ki na okolje in ljudi po mnenju načrtovalcev ne bi nikoli več imeli vpliva, morala znižati višina nadomestila: »Ravno zato, da ne bo več vplivov na okolje, bomo v gradnjo posameznega silosa vložili 20 milijonov evrov.«

Če se bo Hrvaška odločila za odlaganje svojih odpadkov v Krškem, bo čez desetletje, sodeč po sedanjem odzivu lokalnih skupnosti na pobude za zmanjšanje nadomestila, mogoče pričakovati buren odziv občin. Če bo Vrbina le slovenska, kar bi po sedanji zakonodaji državno energetiko stalo 485 milijonov evrov, bodo težnje za nižanje nadomestila, za kar bi šlo 64 odstotkov vsega denarja, verjetno še večje. Sedanji sistem je dolgoročno nevzdržen, meni Žagar. Kakšen bo prvi odziv na številke, ki jih bo predstavila hrvaška politika, pa bo znano predvidoma že danes.

Močno zastarel program razgradnje

Ob vprašanju odlagališča bodo člani meddržavne komisije spregovorili tudi o programu razgradnje Neka iz leta 2004, ki zajema ravnanja z NSRAO, izrabljenim jedrskim gorivom in razgradnjo Neka. Državi bi skupen program morali revidirati vsakih pet let. Ker so vhodni podatki iz leta 2010 nikoli dokončane revizije že zastareli, bo komisija morda sprejela sklep o pripravi povsem nove študije.

Slovenija v sklad za razgradnjo Neka glede na smernice 11 let starega programa še vedno vplačuje tri evre na megavatno uro, proizvedeno v Neku. Ob višjih nadomestilih občinam in predvidenih manjših stroških ravnanja z izrabljenim gorivom (Nek bo leta 2018 prehajal na suho skladiščenje, dokončna usoda goriva ni znana) znesek morda že dolgo ni več ustrezen.