Pravice žensk: globalno bolje, a z izjemnimi izzivi

V drugih delih sveta se srečujejo s podobno neenakostjo kot na Zahodu, le da tam v precej večjem obsegu in več oblikah.

Objavljeno
07. marec 2016 20.23
Mario Belovič
Mario Belovič
Položaj žensk v družbah, v katerih živijo, se na globalni ravni izboljšuje. Kljub temu po svetu v povprečju niso enakopravne z moškimi, še manj pa družbeno enake. Tako v zahodnem svetu kot v državah v razvoju se srečujejo s podobnimi problemi poklicne segregacije, dohodkovne neenakosti, nižjimi pokojninami ter (spolnim) nasiljem, le da so ti izzivi v regijah, ki jih poleg kronične nerazvitosti pestijo še vojne in pomanjkanje, toliko večji.

Po prelomni konferenci Združenih narodov v Pekingu pred dvajsetimi leti, ki je prinesla nov zagon v zgodovinskem spopadu za žensko enakopravnost in enakost, so vsaj statistični kazalci neenakosti med spoloma boljši. Več deklic hodi v šolo, vse več žensk je zaposlenih in jim uspe priti na vodilni položaj, nasilje nad njimi se je marsikje iz zasebnega problema spremenilo v javnega. Tudi zakonodaja, ki ženskam omogoča enakopravnejši položaj pri zaposlitvi, dedovanju, poroki in razvezi, je med državami po svetu vse bolj razširjena, ugotavljajo Združeni narodi.

Kljub določenim uspehom smo še daleč od globalne družbene enakosti med spoloma. Povsod po svetu so ženske slabše plačane za enako delo kot moški – tudi četrtino manj – in prejemajo nižjo pokojnino. V vseh regijah sveta, od Kitajske do Bolivije, od Johannesburga do Kabula, jim je skupno tudi to, da imajo s skrbjo za otroke in z gospodinjskimi opravili najmanj dvakrat več (neplačanega) dela kot njihovi partnerji.

Poleg ekonomske neenakosti, ki je tesno povezana s politično, je še vedno zelo razširjeno tudi nekaznovano nasilje nad ženskami. Vsaka tretja ženska na svetu bo v svojem življenju tepena ali posiljena, 30 odstotkov jih bo partner psihično ali fizično zlorabljal. V desetih državah sveta so ženske še vedno z zakonom zavezane k poslušnosti svojemu možu. Približno 14 milijonov deklic, med njimi starih tudi komaj osem let, bo (prisilno) poročenih. Med 1,2 milijona otrok, ki jih vsako leto prodajo ali kako drugače prisilijo v suženjstvo, je kar 80 odstotkov deklet.

EU: težave prvega sveta, vsekakor pa ne zanemarljive

Takšne zaostale družbene prakse so v zahodnem svetu stvar preteklosti. A to ne pomeni, da so ženske v zahodni družbi dosegle emancipacijo. Tipična ženska v državah EU zasluži 16,4 odstotka manj kot tipičen moški. Slovenija ima najmanjšo dohodkovno neenakost med vsemi 27 državami članicami, zgolj 2,5-odstotno. Razlika med prihodkom ženske in moškega je pod desetimi odstotki v Sloveniji, na Malti, v Italiji, Luksemburgu, Romuniji in na Poljskem, več kot 20-odstotna na Madžarskem, Slovaškem, Češkem, v Nemčiji in Avstriji, skoraj 30 odstotkov pa dosega v Estoniji. To pa še ne pomeni, da je enako velika tudi neenakost, saj je dohodkovna neenakost merjena zgolj pri rednih zaposlitvah. Zaradi bolj zapletenih delovnih praks, kjer ženske delajo tudi v drugih oblikah dela, je v nekaterih državah EU neenakost, kljub razlikam v dohodku, celo manjša, kot jo kažejo uradne statistike.

Ženske iz EU so zapostavljene tudi pri zaposlenosti. Ta je v povprečju 62,5-odstotna, pri moških 75,8-odstotna. Več žensk kot moških dela tudi v slabše plačanih poklicih in dejavnostih. Šestdeset odstotkov evropskih žensk ima univerzitetno izobrazbo, a jih je v znanstvenih in tehničnih poklicih zgolj 33 odstotkov. Zato prednjačijo v slabše plačanih dejavnostih. Skoraj 80 odstotkov vseh zaposlenih v zdravstvenih, izobraževalnih in socialnih sistemih je žensk. Metode ohranjanja neenakosti so na Zahodu torej zgolj bolj napredne in niso tako splošno razširjene kot drugod.

Bližnji vzhod: boj za preživetje s svetlimi izjemami

Za ženske iz drugih delov sveta velja povsem enak vzorec neenakosti kot za tiste na Zahodu, le da je njen obseg precej večji in ima več oblik. Vzroki se skrivajo v državni in družbeni strukturi, ki je marsikje še polkolonialna in fevdalna, družbe pa poleg tega pretresajo še vojne, etnični in verski konflikti in so bolj izpostavljene podnebnim spremembam. Na Bližnjem vzhodu in v severni Afriki, v ta čas najbolj izpostavljeni globalni regiji, so po letu 1990 dosegli napredek na področju enakosti. Delež žensk, zaposlenih v rednih oblikah dela, kar je ponavadi pogoj za ekonomsko neodvisnost in boj za pravice, se je povečeval. Pa čeprav »z mišjimi koraki«.

Kljub temu so razlike v zaslužkih med spoloma v državah regije ogromne. V Katarju, ki je na tem področju še najmanj problematičen, je na trgu delovne sile le polovica vseh žensk in kar 95,5 odstotka vseh moških. Najslabše je trenutno v Siriji, kjer zaradi uničujoče državljanske vojne na trgu dela zgolj petina žensk.

Velika neenakost se kaže tudi pri brezposelnosti. V celotni regiji je uradno brezposelna dobra petina žensk in le slaba desetina moških. A je opazen tudi spodbuden trend. Med mladimi ženskami (do 24 let) so tiste, ki seveda imajo službo, vse bolj visoko izobražene in tudi dobro plačane.

Hude težave so tudi na drugih področjih ženske enakopravne vključenosti v družbo. Večina držav s tega območja ne spoštuje standardov Mednarodne organizacije dela in nima vsaj 14-tedenske plačane porodniške odsotnosti. Zanimivo: Sirkam je (bilo) na tem področju, verjetno zaradi sekularne tradicije države, še najbolje, saj ima država uzakonjenih 17 tednov plačanega porodniškega dopusta. V primerjavi z Evropo in svetovnim povprečjem se je ženskam na Bližnjem vzhodu dosti težje prebiti v vodstvene poklicne strukture. Zgolj četrtina jih je na vodilnih položajih, globalno je delež že skoraj polovičen. Stopnje fizičnega in drugega nasilja nad ženskami so v tej regiji najvišje.