Zaradi uvedbe in izsledkov izrednega pravosodnega nadzora nad delom ljubljanskega okrožnega državnega tožilstva, spodbujenega zaradi zadeve Berglund, so se zelo zaostrili odnosi med vrhom tožilstva in pravosodnim ministrstvom. Minister vztraja, da je nadzor razkril hude nepravilnosti, lahko bi govorili celo o sistematičnem kršitvah in izogibanju upoštevanja zakonitih poti, ki vodijo do tega, da se tožilcem, ki o kakšni zadevi mislijo drugače kot njihovi šefi, lomi hrbtenica. Prva tožilka v državi odločno zanika takšne ocene in poudarja, da izvršni oblasti preprosto ne bo dovolila lomastenja po tožilstvu. Ve se, dodaja, kje so meje pravosodnega nadzora in česa si politika nikoli ne sme privoščiti.
S posebnim pozivom za zavarovanje neodvisnosti tožilcev ste se obrnili na tri predsednike, in sicer države, vlade in državnega zbora. Se je kdo od predsednikov odzval?
Predsednik države mi je v vednost poslal pismo, ki ga je pisal predsedniku vlade in v katerem je poudaril skrb za krepitev avtoritete državnih institucij, za spoštovanje institucij ter omenil tudi morebitno potrebo po zakonskih spremembah. Poklical me je tudi predsednik vlade in vprašal, ali sem pripravljena na pogovor z njim in pravosodnim ministrom. Seveda sem povedala, da sem na pogovor vedno pripravljena, povratne informacije v zvezi z morebitnim pogovorom pa še nimam.
Leta 1999, ko ste bili še vodja posebne tožilske skupine, je takratna generalna državna tožilka Zdenka Cerar od vas zahtevala, da zadržite spisani kazenski ovadbi zoper kriminalista Draga Kosa in Romana Praha zaradi zadeve Vič - Holmec. Ravnanje generalne državne tožilke ste označili kot poseg v samostojnost in neodvisnost državnega tožilca in zato, da zavarujete svojo suverenost, kot ste dejali, odstopili z mesta vodje posebne tožilske skupine. Danes na zavarovanje tožilčevega položaja gledate drugače kot takrat?
Ne, popolnoma enako. Situacija v današnjih primerih, zaradi katerih je prišlo do nadzora nad ljubljanskim tožilstvom in posledično do osnutka obveznih navodil, je povsem drugačna. Meni je bilo takrat preprečeno opravljanje funkcije, saj sem že pripravila predlog za preiskovalna dejanja in nameravala začeti pregon. In tisti dan, ko me je generalna državna tožilka poklicala na pogovor, sem imela zadevo pripravljeno in bi jo bilo treba samo še poslati na sodišče. Nisem torej zavrgla ovadbe - in tu je bistvena razlika -, hotela sem, da o zadevi odloči sodišče. Ko sem bila poklicana na pogovor, mi je bilo vpričo policistov in nižjih tožilcev prepovedano, da vložim predlog za preiskovalna dejanja in tako zahtevam presojo sodišča. Prepovedano mi je bilo, da storim tisto, kar je bistvo tožilčeve funkcije. Zato mi ni preostalo drugega, kot da se umaknem s položaja.
V situacijah, o katerih se pogovarjamo zdaj, pa gre za negativne odločitve tožilcev, ki jih ne preverja sodišče, in odločitev tožilca, da ne bo opravil svoje funkcije. Tu pa imajo vodje tožilstev in ne generalni državni tožilec zakonsko pristojnost, da sopodpišejo zadeve ali pa jih ne. Gre za varovalko, da se zadeve pred odločitvijo, da tožilec ne bo ukrepal, strokovno preverijo. Sicer bi bilo nad tožilcem res samo modro nebo. In to je bistvena razlika. Leta 1999 pa je šlo za primer, kjer bi pravilnost in utemeljenost moje odločitve, da zahtevam začetek kazenskega postopka, presojalo sodišče in povedalo, ali imam prav ali nimam. Kasneje je v zadevi Ranc vrhovno sodišče na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti našega tožilstva tudi povedalo, da sem imela prav, ko sem hotela zahtevati uvedbo postopka.
Na kateri točki se torej začne in konča samostojnost tožilca? Po mnenju pravosodnega ministra ni noben problem, da ko ima tožilec pripravljen osnutek svoje odločitve, njeno pravilnost predebatira s svojim šefom. Ampak tisti trenutek, ko se tožilec pod svojo odločitev podpiše, vodja tožilstva pa se z njo ne strinja, morajo biti zaradi zavarovanja tožilčeve neodvisnosti nadaljnji postopki povsem pregledni.
Se popolnoma strinjam. Vendar v primeru Berglund, zaradi katerega se je očitno vse skupaj začelo, je bila situacija v resnici sledeča. Šlo je za osnutek sklepa o zavrženju, na katerega je vodja tožilstva odklonila sopodpis in tožilko opozorila na nezakonitost, saj kazenske ovadbe ni mogoče zavreči zaradi krajevne nepristojnosti tožilstva. Opozorila jo je, da to ni razlog za zavrženje ovadbe, to je lahko samo razlog za odstop zadeve drugemu pristojnemu tožilstvu, vendar tudi to ni prišlo v poštev v konkretnem primeru, saj je bila podana krajevna pristojnost ljubljanskega tožilstva. To je abeceda tožilskega dela. Ni šlo za noben poseg v sprejeto odločitev tožilca, za noben pritisk, naj svojo odločitev spremeni, ampak za strokovni argument vodje, ki ga je tožilka tudi sprejela. In zadeva je bila popolnoma pregledna, kar je razvidno iz tožilskega spisa.
Povsem jasno je torej, da v primeru, ko državni tožilec sprejme svojo odločitev in se vodja tožilstva z njo ne strinja, ne sme pritiskati na tožilca, naj odločitev spremeni, ampak mora svoje drugačno stališče vodja pisno utemeljiti?
Ni dvoma, da vodja ne sme pritiskati na tožilca. Ima pa možnost, da prevzame zadevo in jo reši sam ali pa jo dodeli drugemu tožilcu. V takšnem primeru mora izdati odredbo in jo pisno obrazložiti. To izhaja iz 66. člena zakona o državnem tožilstvu. Tako vodje tudi ravnajo in odločitev o tem je v njihovi pristojnosti.
Ocena o sistemskih kršitvah naj bi izhajala tudi iz ugotovitev, da so morali tožilci, ki se niso strinjali z odločitvijo svojega šefa in jim je ta zadevo odvzel, utemeljevati, v čem oporekajo odločitvi svojega nadrejenega. Moralo pa bi biti prav nasprotno. Sicer naj bi se na tožilstvih delalo zelo po domače, brez ustreznih sklepov in obrazložitev, brez upoštevanja zakonitih poti.
Ne vem, od kod te trditve. V poročilu jih ni. Da bi v tem smislu prišlo do pritiskov na tožilce, sem slišala iz javnih izjav, ampak dejansko stanje na ljubljanskem tožilstvu tega na noben način ne potrjuje. Tudi na drugih tožilstvih ne. Strokovne debate pa so med nami vedno bile in tudi vedno bodo. Tega si ne bomo dovolili odvzeti. Ko vodje ocenijo, da bodo prevzeli zadevo, pa to storijo z uporabo določb zakona in izdajo obrazloženo pisno odredbo.
Pred časom sem dobila anonimno pismo z ljubljanskega okrožnega državnega tožilstva, torej največjega tožilstva v državi, ki praviloma obravnava tudi najtežje zadeve, v katerem so trditve o nekaterih neposrednih pritisk na določene tožilce, kako morajo odločiti v posamezni zadevi. Tudi v zadevi Berglund naj ne bi šlo le za izmenjavo strokovnih pogledov med vodjo tožilstva Tamaro Gregorčič in tožilko Katarino Bergant. Vrhovna državna tožilka Sanja Javor Pajenk naj bi bila tista, ki zna mejo strokovne debate prestopiti. V tistih dneh naj bi bilo na tožilstvu veliko povzdignjenih glasov, vpitja in groženj.
Ti očitki ne držijo. Ne vem, ali lahko rečemo, da je pismo z ljubljanskega tožilstva, če je anonimno. V tej trditvi pa so stvari tudi malo pomešane. Problem je nastal, ker je osnutek tožilskega akta prišel v roke novinarjem, in če se prav spominjam, tudi politične stranke. Takrat sem odredila nadzor, ker se kaj takega ne bi smelo zgoditi. Odtekanje dokumentov iz tožilskega spisa je nezakonito. Sanja Javor Pajenk kot vodja oddelka za državnotožilski strokovni nadzor in moj namestnik Mirko Vrtačnik sta ta nadzor opravila na podlagi moje odredbe tudi zato, da bi preverili, kako je dokument lahko prišel iz državnotožilskega spisa v javnost, kar je nezakonito početje. Zato je kolegica Javor Pajenkova v okviru moje odredbe in v okviru svojih pristojnosti opravila tudi pogovore z več osebami na ljubljanskem tožilstvu, vendar ni bilo mogoče ugotoviti, kako je dokument prišel v javnost. Zadevo smo morali preveriti. Nadzor je bil opravljen korektno. V takšnih situacijah bomo vedno reagirali. Anonimke nas ne bodo ustavile. Tudi laži o grožnjah ne, še posebej ne o uglednih kolegih s človeško integriteto.
Ali imate podatek, v koliko primerih na leto pride do prevzema spisa tožilcu po 66. členu zakona o državnem tožilstvu?
Natančnega podatka nimam, vendar je številka majhna. Lahko jih preštejemo na prste ene roke. Morda jih je v letu 2009 več, ker višji tožilci s prevzemi pomagajo preobremenjenim kolegom na prvi stopnji.
Sicer bi lahko govorili, da tožilci svojega dela ne obvladajo ali pa so veseli, če odgovornost za njihovo odločitev prevzame nekdo drug?
Razlogi za prevzem po tem členu so lahko zelo različni. Morebitno slabo ali napačno delo tožilcev je zelo redko razlog za odvzem zadeve. Situacije so zelo različne: preobremenjenost tožilcev določenega tožilstva, zahtevnost pravne problematike in s tem povezan daljši čas reševanja zadeve in podobno. Vodja tožilstva v takem primeru vedno izda odločbo, ki je obrazložena, in so iz nje vidni razlogi, zakaj je prišlo do prevzema zadeve.
Vztrajate pri oceni, da izredni pravosodni nadzor nad delom ljubljanskega okrožnega tožilstva ni potrdil ministrovih ocen, da je šlo za hujše nepravilnosti?
O tem ni nobenega dvoma. To potrjuje dejstvo, da je nadzorna skupina, ki je pregledala 37 spisov, v dveh - v bistvu pa zgolj v enem, ker gre za dva oškodovanca - ugotovila neustrezno ravnanje vodje tožilstva. Ministrovih javnih trditev o hujših nepravilnostih v poročilu ni. Stališče stroke na tem področju, torej tožilcev, pa je, da ni bilo niti tistih neustreznosti, ki jih zatrjuje nadzorna skupina. Minister z javnimi ocenami ne more spreminjati zapisov v poročilu. Je pa problem še bistveno bolj resen. Nadzorna skupina je ob pregledu, ko se mora strogo držati svojih pristojnosti in ne posegati v pristojnosti vodje in tožilca, posegla v odločitev vodje tožilstva kot vodje in tožilke.
Ampak samemu postopku izvajanja pravosodnega nadzora niste oporekali?
Smo. Najprej z natančno obrazloženim mnenjem vladi, zakaj je ministrova odločba o nadzoru nezakonita. Tu smo bili z argumenti večinoma uspešni. V odgovoru na poročilo o nadzoru smo nasprotovali ugotovitvam in zaključkom poročila. Ker smo imeli zelo malo časa za odgovor, morda odgovora nismo dovolj dobro artikulirali. Sorazmerno nejasen tekst poročila smo dobili tik pred novim letom, odgovor pa smo morali posredovati takoj po njem. Sama izvedba nadzora s strani nadzorne skupine je bila korektna, drugo pa je vprašanje zaključkov nadzora.
Sodite, da je bil nadzor spodbujen iz nekih drugih razlogov, ne zaradi skrbi za zakonito in pravilno delo tožilstev?
O nadzoru nad ljubljanskim tožilstvom, ki naj bi bil nenapovedan in izreden, smo že dva dni prej brali v medijih. Slabo popotnico je ta nadzor imel tudi zato, ker je bil posledica nezadovoljstva poslanke z odločitvijo tožilca, da gre v zadevi Berglund v postopek, zaradi česar je bilo podano tudi poslansko vprašanje. V takšnih primerih smo tožilci še bolj pozorni in občutljivi na možnost vtikanja v naše delo. Ministrova odredba o nadzoru v izreku ni imela opredeljenega mandata nadzorne skupine, ne časovne opredelitve obdobja nadzora in ne njegovega obsega in je bila tako popolnoma arbitrarna. Z ničimer ni bila izkazana domneva o hujših nepravilnostih, ki so edine lahko podlaga za odločitev ministra, da nadzor izvede ministrstvo in ne na njegovo zahtevo vodstvo tožilstva, kar je običajno. Že obljuba ministra poslanki v odgovoru na njeno poslansko vprašanje, da bo po opravljenem nadzoru dobila dodaten odgovor, pove vse. Tudi izrazito drugačne javne interpretacije poročila o opravljenem nadzoru v primerjavi s tem, kar v njem dejansko piše, pač nihče ne more razumeti kot skrb za pravilno delo tožilstev. Tudi ob predpostavki, da bi bilo to, kar je nadzorna skupina ugotovila, res, da je prišlo do napake v dveh primerih, ni nobene podlage za kakršnakoli ministrova obvezna navodila vsem tožilstvom. Ponovno pa poudarjam, da mi nikoli nismo potrdili, da je šlo za kakršnokoli napako, čeprav se takšna trditev v medijih ves čas ponavlja.
Več v Sobotni prilogi tiskane izdaje Dela.