Vitanje pod novim županom izgublja navdušenje nad Ksevtom

Hribovita pokrajina zahodnega Pohorja skriva izjemno arhitekturo s še bolj izjemno vsebino, zgodovino in zgodbo. Ko so v čast rojaku po materini strani postavili Kulturno središče vesoljskih tehnologij (Ksevt), se je zdelo, da bo kraj sprejel vlogo zibelke pionirja astronavtike. Prejšnje navdušenje iz občinskih soban sta zamenjala stroga ekonomija in pomanjkanje videnja priložnosti, ki jih Ksevt prinaša.

»Tam se za nas nič ne dogaja, tu pa tam pride kakšen avtobus. Vzeli so nam staro dvorano, za novo so rekli, da v njej harmonika ne bo nikoli igrala,« o svojem pogledu na Ksevt razlaga gospa v vitanjski kavarni, ki je v hiši, kjer se je rodil Franc Kokošinek, ded slovenskega raketnega inženirja Hermana Potočnika Noordunga. Na vprašanje, ali si je v Ksevtu kar koli ogledala, pa hitro izstreli: »A, ne. To pa ne. Še nikoli nisem bila notri.« Nato prinese po Noordungu poimenovano kavo. Malo zažgano.

V bližnji gostilni je vzdušje svetlejše. Mlajša gostinka prav tako streže kavo Noordung, ob njej pa lahko prelistate (in kupite) tudi pionirsko Potočnikovo delo Problem vožnje po vesolju. »Lani je bilo malce slabše z obiskom Ksevta, kar se je tudi nam poznalo. Vsekakor pa je dobro, da je tu,« pove.

Kulturni dom ali Ksevt

Ideja, da bi Noordungu namenili prostor, ki mu glede na njegovo pionirstvo v svetovni kozmonavtiki pripada, se je uresničila ob 700-letnici podelitve trških pravic Vitanju leta 2006. Dragan Živadinov in Miha Turšič, ki je pred kratkim odstopil z mesta direktorja Ksevta, sta uredila in postavila Spominsko sobo Hermana Potočnika Noordunga v občinski stavbi. Isti, kjer je županoval njegov ded.

Za ustanovitev Ksevta je bilo ključno pismo takratnega evropskega komisarja za kulturo Günterja Verheugna, v kateri je Vitanjčane prosil, naj Noordungu namenijo ustrezno promocijo, saj Evropa na tem področju nima dovolj ponudbe. In Vitanjčani so združili v to zgodbo še nujno prenovo precej dotrajanega kulturnega doma. Z evropskimi sredstvi so dobili atraktiven kulturni dom, nagrajen s Plečnikovo nagrado za arhitekturo. Pričakovali so še drugo, razlaga župan Mirko Polutnik: »Društva nimajo notri nobenih prostorov, ker niso primerni. Nimajo oken, stene so vse okrogle, da še omare ne moreš prisloniti. Večja soba, kjer bi lahko imel vsaj pevski zbor vajo, pa je povsem neakustična. Stvari so bile obljubljene, pa ne izpolnjene. Za to pa nisem kriv.« Nato doda, da imajo nekateri prav zato nostalgijo po starem kulturnem domu.

Uničena spominska soba

Polutnik večkrat poudari, da so odnosi s Ksevtom in tam zaposlenimi korektni. Kljub temu je lani porušil Noordungovo spominsko sobo. Miha Turšič tega sploh ne zmore komentirati, Dragan Živadinov je ob dogodku poklical tudi policijo. Nekdanji župan Slavko Vetrih, eden ključnih podpornikov Ksevta, je ogorčen: »Menim, da je rušenje sobe škandal brez primere, saj je bila namenjena trajnemu spominu na Noordunga, ozaveščanju ljudi o njegovem delu in liku, povrhu je bilo načrtovano, da se velika razstava, ki je v Ksevtu od odprtja, za stalno vrne v spominsko sobo. Kaj bi storili z mano, če bi odšel v Vrbo in v Prešernovi rojstni hiši razbil mizo, zibelko in posteljo?«

Župan Polutnik odgovarja, da bodo sobo namenili za delovanje društev, da jo urejajo, zaradi velike vlažnosti bodo prestavili tudi tamkajšnjo knjižnico: »Bilo je predvideno, da bo ta v Ksevtu, pa direktorica tam ne vidi primernega prostora.« Direktorica knjižnice Renata Klančnik je povedala, da so sprva res načrtovali knjižnico v Ksevtu, vendar so se kasneje odločili, da bo tam tematska knjižnica. V njej je danes med drugim originalna Noordungova knjiga, dr. Anton Mavretič, ki je delal za Naso in sodeloval pri projektih Voyager, pa je Ksevtu podaril 150 kilogramov originalnih dokumentov, ki so jih nato prepeljali v Nuk.

Spominska soba, za katero ni več prostora v Vitanju, bo na ogled konec februarja v Moskvi in maja v Berlinu.

Živeti s Ksevtom

Ksevt je imel od odprtja septembra 2012 okoli 80.000 obiskovalcev, več sto tisoč jih je bilo še na zunanjih prizoriščih, kot je bil beneški bienale. Vstopnic so doslej prodali 52.000, največ leta 2013 – 22.700, najmanj lani – 6.000. Prej sta se v Vitanje pripeljala morda dva avtobusa na leto. Zdi pa se, da Vitanjčani (še) niso prepoznali, kaj pravzaprav imajo sredi vasi. Direktor občinske uprave Srečko Fijavž pravi, da to ni neuspeh: »Gre za proces. Mislim, da bodo šele mlajše generacije znale izkoristiti Ksevt.« Podobno razmišlja tudi Turšič: »Kar je tradicija, je v Vitanju brez dvoma sprejeto. Tisti, ki so bolj odprtih glav, so Ksevt sprejeli. Ne bi pa nikoli zgradili Ksevta, če ne bi imeli podpore.«

Vetrih je nad razmerami razočaran: »Na prste ene roke je mogoče prešteti tiste, ki bi bili morda osebno proti Ksevtu, in to zaradi zlonamernega vpliva propagande, natolcevanj, da iz Ksevta odteka denar. Če zmagajo podtikanja, je stvar končana.« Vetrih se je z mesta župana poslovil po treh mandatih, ko ga je s pičlimi 21 glasovi prednosti premagal Polutnik: »Vse bolj se je začela razvnemati tleča zavist, posebno močno v glavi sedanjega župana Polutnika in peščice njegovih somišljenikov, hkrati z zavistjo so začeli rasti apetiti po oblasti, posledično je sledila sistematična gonja proti Ksevtu.«

Polutnik zavrača vse navedbe, da je v volilni kampanji ali kadar koli deloval proti Ksevtu: »Muči me le poslovanje. Izbire pa ni, dvorana je tu. Želimo si, da programi ostanejo v Vitanju. Vendar tega občina ne more v celoti pokriti. Prevzeli smo vse materialne stroške objekta, to bo okoli 13.000 evrov na leto. Občina je tako zavodu šla naproti.« Občina stroške plačuje manj kot leto dni. Država naj bi v Ksevt vstopila kot soustanoviteljica, s tehnično pisarno Slovenija v vesolju pa bo koordinirala in sofinancirala izvajanje programov. Koliko denarja to pomeni, še ni znano. Obljubljene vesoljske agencije ne bo. Vetrih je prepričan, da bi tudi država s pravim pristopom prisluhnila: »Ne morem se znebiti občutka, da nekdo namenoma priliva olja na ogenj, da bi Ksevt uničil.«

Vprašanje, ali Ksevt spada v Vitanje ali ne, je brezpredmetno. Če morajo Vitanjčani samo uvideti vesoljsko veliko ponujeno priložnost, morajo Slovenci uvideti, da je z Noordungove višine, 36.000 kilometrov nad ekvatorjem, popolnoma vseeno, kje je Ksevt. Kulturalizacija vesolja je iz vseh mest oziroma vasi enaka.