Prepoved nikaba je ceneno kopiranje Francozov

Ljubljana – Raziskovalka islama, Bližnjega vzhoda, Afrike in migracij Maja Lamberger Khatib je med mnogimi aktivnostmi, ki jih ima, tudi predavateljica na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V diplomskem in kasnejšem delu je raziskovala arabsko prisotnost v Sloveniji. Študirala je v Jordaniji.

Preden ste se odpravili na študij v Jordanijo, ste nekaj časa preživeli tudi v Siriji. Kaj se je zgodilo v tej državi?

Leta 2011, ko se je začela revolucija, sem bila na okrogli mizi o Siriji in so me vprašali, kaj se bo zgodilo. Odgovorila sem, da se ljudje ne bodo upali aktivirati v širših razsežnostih zaradi strahu pred režimom. To se je nato zgodilo, kasneje pa se je pokazalo, da se je nezadovoljstvo ljudi, ki so zahtevali večjo politično participacijo, boljše ekonomske razmere, več socialne pravičnosti, zlorabilo.

Za Sirijo je bilo značilno, da ima tip vladavine sekularnega islama.

Sirija je s prevlado arabskega socializma (basistična stranka) v 60. letih uveljavljala načela sekularne ideologije, kar je pomenilo zlasti nesprejetje političnega islama v pravnem sistemu, ki temelji na civilnem pravu. To pomeni, da imajo ločena civilna in verska sodišča, pri čemer so imele nemuslimanske skupnosti seveda svoja verska sodišča. Tunizija je veljala za državo s sekularno ustavo, kjer so bile precej razširjene pravice žensk. A so v revoluciji (2011) ženske zahtevale med drugim tudi večjo versko svobodo.

V kakšnem smislu?

Denimo pravico do nošenja pokrivala v javnosti in vse drugo, kar je bilo prepovedano v javnih prostorih. V nedavnih revolucijah so med drugim zahtevale večjo možnost oziroma svobodnejše izražanje religiozne pripadnosti. Podobno je bilo v Turčiji, kjer so sekularne feministke v času kemalizma, ko so se med drugim zavzemale za večji dostop do izobraževanja, dosegle, da so pokritim ženskam do pred kratkim prepovedovali vstop na univerzo, kar je bilo kontradiktorno temu, za kar so se zavzemale. Dobrih modelov prepovedovanja ne vidim, ker ničesar ne rešujejo.

Vendar se skozi našo optiko zdi prepoved nošenja nikabov osvobajajoča za ženske.

To morda velja za majhen delež žensk, ki so podvržene strogim družbenim normam skupnosti. Samo oblačilo pa nima nobene povezave z nesvobodo, ker je le eden izmed simbolov, ki je lahko večpomenski. Če se ženska odloči biti zakrita in uporabi muslimanski kod oblačenja, denimo različna pokrivala, ki po verskih spisih niso natančno predpisana, je to del ženske identitete.

Zakaj se nam zdi popolno prekrivanje žensk od glave do peta nesprejemljivo?

Zanimivo je, da se o tem zelo veliko govori v Evropi. Žensko vprašanje v islamskem svetu vidimo le skozi optiko pokrival, kot simbol moškega podrejanja in zatiranja. Temu v arabskem svetu ne posvečajo velike pozornosti, o tem se tako rekoč ne razpravlja, ker to niso relevantna vprašanja. Ženske tam bolj opozarjajo na druga področja, kjer se je treba boriti za izboljšanje položaja žensk, denimo omogočiti večjo dostopnost do izobraževanja, izboljšanje zdravstvenega sistema, za kriminalizacijo spolnega nasilja ali izhod iz revščine in večjo ekonomsko neodvisnost. Pokrivala niso tema in prepričana sem, da je za večino žensk, bila pa sem v stiku z mnogimi, tip pokrivala stvar osebne izbere.

Predavate o ženskih gibanjih v arabskem svetu. Prepričan sem, da v Evropi o tem ne vemo prav ničesar.

So zelo raznovrstna, nekatera se imenujejo feministična, druga zavračajo poimenovati svoje gibanje kot feministično, ker jih preveč asociira na zahodni koncept feminizma. Medtem ko je za zahodni feminizem nesprejemljivo upoštevati religiozne kontekste, je v arabskem svetu mnogo takšnih, ki se celo imenujejo muslimanska feministična gibanja.

Boj poteka v religioznih okvirih in se usmerja v izboljševanje položaja žensk in večjo pravičnost. V teh ženskih gibanjih so prepričani, da pravice že imajo, a se ne uresničujejo v vsakdanjem življenju. Glede na odnos do vere se arabska feministična gibanja delijo na tri smeri. Sekularni feminizem najbolj spominja na zahodni feminizem, najvidnejše predstavnice tega so egiptovske feministične skupine, ki imajo bogato zgodovino že iz 19. stoletja. Potem imamo muslimanske feministke, ki zahtevajo izboljšanje muslimanskih žensk znotraj konteksta religije. Gre za idejo, da se ni kontradiktorno zavzemati za ženske pravice in religijo. Pod okriljem te ideje želijo imeti liberalnejši odnos do vere – da bi bile osebne odločitve res osebne, ne pa skladne z verskimi navodili ali stališči verskih voditeljev. Imamo tudi islamistične feministke, ki so zelo prepletene s političnim islamom in predvsem delujejo znotraj formalnih političnih strank. Zanje predstavlja vera osnovno vodilo in so proti kontekstualizaciji verskih tekstov. Pokrivalo je pri zadnjih simbol, s katerim lahko razširjajo svoje politične, socialne in kulturne prostore. Izhajajo iz tega, da jim je islam dodelil veliko pravic že v 7. stoletju, ko je nastal. Te aktivistke trdijo, da so se jim pravice zmanjšale zaradi razpada vpliva vere v družbi. To pa se je zgodilo zaradi odsotnosti islamskih načel in koruptivnosti državnih sistemov. Zahtevajo vzpostavitev islamskega reda, kakršen je bil ob nastanku islama.

Imamo tako imenovano islamsko državo, kjer se je po poročilih s tega območja položaj žensk izjemno poslabšal – zakrivanje je zapovedano.

Prepričana sem, da je za večino muslimanov to nesprejemljivo. Čeprav so se poimenovali za islamsko državo, ni nič od tega – ni ne islamska in ne država. Če na silo določajo, kako naj se ženska obnaša ali oblači, ne morejo tega upravičiti z vero, ker so ženske z uveljavitvijo islama pridobile mnoge pravice – do vodenja lastne ekonomije, do lastnih finančnih sredstev, spodbujalo se je izobraževanje in aktivna participacija v skupnosti. Islam je ob nastanku predstavljal veliko socialno revolucijo, saj je ženskam dal pravice, ki so bile zakonsko določene – denimo, dobile so pravico do ločitve, imele so pravico do dedovanja in finančne neodvisnosti. Zato danes mnoge islamske feministke pravijo le, da jim je treba omogočiti uživanje pravic, ki so jih dobile z nastankom islama, pa niso implementirane v prakso ali v pravni red.

Vzrok pa so moški, ki so običajno interpreti vere?

Danes imajo v številnih arabskih državah zapleteno zakonodajo, ki onemogoča izvajanje pravic ženskam. Gre za zapleten preplet številnih dejavnikov, ki vplivajo na položaj žensk znotraj neke skupnosti, vera sama po sebi žensk ne omejuje. Vsekakor določena ženska gibanja stremijo k ponovni interpretaciji islamske zakonodaje, ki je bila interpretirana skozi moške oči, borijo se proti patriarhalnim verskim formacijam; intenzivno študirajo, analizirajo svete tekste, da bi potrdile te argumente.

Kako razumete politični predlog ene od strank, da bi v Sloveniji prepovedali nošnjo burk in nikabov?

Prepričana sem, da politični pobudniki ne vedo dobro, kaj sploh burka je in kakšno vezo ima s položajem muslimanskih žensk. Burko so izvorno uporabljale paštunske ženske in se redko uporablja v arabskem prostoru, od koder prihaja največ beguncev – če prav razumem, so ravno zadnji varnostna grožnja? Ponovno smo priča zlorabi ženskega vprašanja v politične namene. Védenje in poznavanje položaja žensk med politiki je zelo omejeno, poznajo nekaj primerov zlorabljenih zakritih žensk iz zahodnih medijev in zdaj jih je treba reševati pred religijo in možmi. Zanimivo, takšne podobe se v medijih intenzivno pojavljajo po 11. septembru, v času vprašljivosti ameriških napadov v Afganistanu in Iraku ... Reševanje zatiranih žensk je postalo moralna utemeljitev in upravičenje za vojaško invazijo. Te podobe pa vsekakor ne kažejo na raznolikost načinov oblačenja muslimanskih žensk, še manj pa na njihov položaj. Poskusimo si predstavljati plasiranje podob pretepenih in zlorabljenih žensk v slovenskih družinah zaradi alkohola. Kako bi lahko razumeli te podobe v drugih okoljih in ali jih lahko povežemo s splošnim položajem žensk v Sloveniji?

Predlagatelji navajajo varnostne in kulturološke vzroke za prepoved burke in nikaba.

Varnostni vzroki so absurdni. Zanimivi pa so kulturološki argumenti. Namreč, zakrivanje žensk pozna več civilizacij, ki so obstajale že pred islamom. Judinje si zakrivajo lase iz verskih razlogov, podobno je v krščanstvu in do danes je ohranjena praksa, pa ne samo pri nunah. Zato se ni mogoče strinjati, da pri nas ne poznamo prakse zakrivanja las. Tudi v muslimanskih skupnostih se je odnos do zakrivanja zelo spreminjal. V določenem obdobju so se zakrivale samo ženske iz višjega sloja, ženske na podeželju pa sploh ne. Po drugi strani oblačilni kod v islamskem svetu ni bil nikoli kodificiran le za ženske, ampak tudi za moške. Če ženska pokrivala iz islama predstavljajo simboliko vdora v naše kulturno okolje, kako bomo potem razumeli Slovenke, ki izhajajo iz »našega« kulturnega okolja in se zakrivajo? Teh je verjetno več kot migrantk. Menda v Sloveniji nikab uporablja okrog 25 žensk – ali te predstavljajo nevarnost za Slovenijo, ki se je politiki bojijo? Takšne pobude razumem kot ceneno kopiranje iz Francije in drugih evropskih držav.