Tiskane izdaje
Ljubljana – Dvomesečno podaljšanje vladne uredbe o oblikovanju cen naftnih derivatov se bo izteklo 8. aprila. Ali bo Slovenija tudi po tem datumu ostala osamljen otok v EU, ki še vedno regulira cene goriv, pa ni jasno niti po razgibani okrogli mizi, na kateri so svoja stališča soočili akademsko podprti trgovci in ministrstvo za finance kot predstavnik regulatorja.
Trgovinska zbornica Slovenije (TZS), ki je organizirala srečanje stroke, odločevalcev in uporabnikov, je s tem želela ovreči bojazni pred vstopom v tržni sistem oblikovanja cen: strah pred pretirano podražitvijo derivatov in pred negativnimi vplivi na javne finance. Obe strani sta predstavili vsaka svojo študijo, podprto z ekonometričnimi modeli in izračuni. Njuna vsebina je v mnogo ozirih zelo podobna, zaključki pa se razlikujejo.
Namen včerajšnje razprave je bil torej predvsem zbližati stališča, pojasniti morebitne nesporazume. A medtem ko so trgovci svoje dolgoletne zahteve po liberalizaciji cen goriv utemeljevali z ekonomskimi analizami, so tokrat storili še korak dalje. Raziskali so pravne podlage za regulacijo in sredstva, ki jim jih ponuja pravni sistem, ter s tem nakazali svoj naslednji korak, če se vlada še ne bo zganila.
Nesorazmeren, neutemeljen ukrep
V pravno plat zadeve se je poglobil pravnik dr. Saša Zagorc. Vlada lahko posega v svobodno gospodarsko pobudo, a le z ukrepi, ki so sorazmerni, in to mora jasno obrazložiti in dokazati. Če se ukrep vztrajno ponavlja, mora postati test sorazmernosti strožji.
»Če namreč v nedogled vztrajamo pri regulaciji, smo zanikali bistvo samostojnosti, vstop v tržni kapitalizem,« je poudaril Zagorc. Vsaka ponovitev mora biti posebej utemeljena. Po mnenju Ustavnega sodišča je namreč določitev najvišje cene eden najstrožjih ukrepov in posledično terja vsakokratno iskanje milejšega ukrepa.
Vladne uredbe o oblikovanju cen naftnih derivatov do leta 2015 so po Zagorčevem mnenju problematične zato, ker razlogi zanje niso obrazloženi, ker so neselektivni, ker regulator ni analiziral učinkov zamenljivosti, ni predvidel povračil trgovcem, niti procesnih varovalk zanje. Lanski dve sta »prinesli kanček upanja«, ker je njun rok trajanja krajši in ker sta že predvideli postopno liberalizacijo cen in selektivnost, zadnja, iz letošnjega februarja, pa spet ponavlja stari vzorec.
Na Evropsko komisijo ali v ustavno presojo
Ključno vprašanje je Zagorcu zastavila gostiteljica omizja, predsednica TZS Mariča Lah: »Ali je stabilnost javno finančnih prihodkov zadosten razlog, da lahko vlada nadaljuje z regulacijo cen goriv?«
Odgovor je bil diplomatski, v zadovoljstvo obeh strani: »Finančni minister Mramor ima načeloma prav, vzdržnost javnih financ je legitimen cilj, relevanten za omejevanje svobodne gospodarske pobude, a samo na abstraktni ravni. V konkretni situaciji, po veljavni ureditvi, pa je treba iskati milejše ukrepe, če obstajajo.« Pravnika moti, da sploh ni prave diskusije, vlada se ne opredeljuje, pavšalno navaja razloge. Zato pritrjuje stališčem trgovcev.
Podrobneje o pravnih sredstvih, ki bi jih lahko uporabili trgovci, na okrogli mizi ni bilo govora. Če aprila ne pride vsaj do delne deregulacije cen naftnih derivatov, bodo o tem obvestili Evropsko komisijo, druga možnost pa je zahteva za ustavno presojo omenjenega ukrepa kontrole cen.
Različna ocena podražitev
Argumente vlade in tveganja ob morebitni deregulaciji cen je predstavil Gonzalo Caprirolo, vodja službe za analize ekonomskih politik na ministrstvu za finance. Sprostitev cen bi vplivala na javne finance (zmanjšali bi se davčni prihodki), na gospodinjstva (višje cene, manjša preglednost trga, stroški iskanja informacij in cenejšega goriva) in na distributerje (povečanje profitnih marž in dobičkov).
Vladna študija primerja razmere v Sloveniji s tujino in priznava, da so trgovske marže pri nas najnižje med vsemi evropskimi državami, medtem ko so maloprodajne cena goriva (95-oktanskega bencina in dizla) nekje na sredini.
Od sosednjih držav smo dražji samo od Avstrije, in to zaradi naših višjih davščin. Na koncu so avtorji študije ocenili, da bi se marža pri omenjenem bencinu po sprostitvi cen zvišala za 15 do 50 odstotkov, pri dizlu pa za 45 do 80 odstotkov, v proračun pa bi zaradi manjše prodaje priteklo za 40 do 45 milijonov evrov manj denarja.
Druga študija, ki so jo podpisali ekonomisti Igor Masten, Aljoša Feldin in Sašo Poljanec, je bila izdelana na dejanskih podatkih o prodaji goriv. Preveriti so želeli predvsem, ali lahko slovenski trg po sprostitvi cen še deluje konkurenčno, medtem ko javnofinančni učinki niso bili v ospredju.
Podobno kot poudarjajo trgovci, namreč menijo, da fiskalne potrebe ne bi smele biti opravičilo za omejevanje svobodne gospodarske pobude, torej za maksimiranje cen. Kar zadeva konkurenco pa je študija pokazala, da bi vstop tujih ponudnikov, tudi diskontov, ob ustreznem nadzoru trga preprečil večje podražitve, okrepil konkurenčnost in celo povečal prodajo naftnih derivatov ter tako bistveno nevtraliziral učinek na javne finance.
Do dviga cen bi po vsej verjetnosti prišlo, a ne bi bil tolikšen, kot napoveduje vlada. Cene bi postale heterogene, koristno pa bi bilo vpeljati orodje za spremljanje cen v obliki javno dostopne aplikacije.
V Avstriji podražitev lahko enkrat na dan
Kako deluje obveščanje o cenah v Avstriji, je razložila dr. Maria Škof iz odvetniške družbe Grilc-Vouk-Škof iz avstrijskega Gradca. Cene morajo biti jasno označene na bencinskih črpalkah. Goriva se lahko podražijo enkrat na dan, do 12. ure, vsako spremembo pa morajo nemudoma javiti v bazo podatkov, ki je na različne načine dostopna potrošnikom. Pri nas o podobnem modelu obveščanja razmišljajo predvsem trgovci, medtem ko se v vladi šele sprašujejo, ali je res potreben.
