Pri ljubiteljskih gledališčih pogreša drznost

Jesenice – Gaber K. Trseglav, igralec Mestnega gledališča ljubljanskega, je med 22 prijavljenimi predstavami za Čufarjeve dneve, ki se iztečejo jutri, izbral šest predstav. Pravi, da je iskal ravnovesje med lahkotnim žanrom in resnejšimi vsebinami, razveselile pa so ga predstave, ki obravnajo resna vprašanja.

Za izbor tekmovalnih predstav ste si jih ogledali 22 in med njimi izbrali šest najboljših. V kakšni kondiciji je slovensko ljubiteljsko gledališče?

Po ogledu sem dobil dober občutek. Videl sem, koliko ljudi se ukvarja z ljubiteljskim gledališčem in s kakšnim zanosom nastopajo. V tem smislu po Sloveniji brbota. Ljudje se radi postavijo na oder ter nekaj pokažejo in povejo. Kaj in kako povejo, pa je drugo vprašanje.

Kaj pa povejo?

Najbolj izvirni so bili na Jesenicah (Zadnja tekma, op. a.) z zelo samosvojo predstavo, vse druge pa so bile narejene po predlogah tekstov domačih in tujih avtorjev – od klasike do sodobnih tekstov. Izvirnost in drznost pogrešam in bi si želel, da bi si kakšna skupina upala še dlje od navadne komedije, ki je namenjena izključno zabavi.

Zakaj je pomembno, da se igrajo tudi izvirne, drzne predstave?

Da se narod duhovno dvigne iz povprečja in malodušja. Čeprav danes svet drvi in obstajajo številni novi mediji, ima gledališče še vedno svojo vlogo, predvsem pa govori zgodbe. Ljudje pa bomo dobre zgodbe vedno radi poslušali in gledali.

Torej ljubiteljska gledališča kažejo premalo smelosti in drznosti, da bi nastavljala ogledalo družbi?

Lahko bi bili bolj smeli, bolj drzni, ampak trudijo se po najboljših močeh. Na potezi so državne institucije, ki bi morale poskrbeti za pretok znanja s profesionalnih gledališč do ljubiteljskih ustvarjalcev. Dela bi se morali lotiti sistematično.

Vse to pa je povezano z denarjem. Za Čufarjeve dneve, denimo, porabijo vsega 12.000 evrov.

Ja, že na državni ravni je problem, koliko denarja gre za kulturo. Občutno premalo! Kultura je tista, ki duhovno dviguje narod, širi zavest. Kultura vpliva na druga področja. Kultura mora sobivati, denimo, s turizmom. Slovenija ima tu še veliko priložnosti.

V biltenu, ki spremlja festival, z obžalovanjem ugotavljate, da je prijavljenih največ komedij. Zakaj z obžalovanjem?

Samo ugotavljam, kako se svet banalizira in kako se vsevprek poenostavlja. Prav je, da so predstave kakovostne in da dramijo ljudi.

Pa ljubiteljsko gledališče v Sloveniji drami ljudi?

Lahko bi bilo bolj kritično. Obstaja prepričanje, češ, če ni komedija, se ne prodaja. Ni res! Dobra predstava bo vedno imela občinstvo. Če bi občine in država več vlagali, bi bile predstave boljše in občinstva več, tako pa se le reže in varčuje, rezultat pa je banalnost.

Kaj ljubiteljska gledališča pomenijo za lokalna okolja?

Ogromno. Predvsem imajo vlogo povezovanja v lokalnih skupnostih in pri razvoju posameznikov. Kdor ima željo in možnost, da se v gledališču izrazi, lahko naredi veliko zase, za svojo samozavest in posledično za družbo. Gledališče je lahko enkratna terapija za igralca in gledalca, za zdravljenje družbenih patologij, za razbijanje predsodkov.