Pri nas se vsi ne dojemajo kot zmagovalci

Ljubljana – Ob 70. obletnici osvoboditve Auschwitza smo se o tem, ali smo se v preteklih desetletjih naučili lekcijo, o možnostih ponovitve, o mestu Slovencev v tistem tragičnem obdobju ter sedanjih interpretacijah pogovarjali z zgodovinarjem dr. Bojanom Godešo z Inštituta za novejšo zgodovino.

Kako ohraniti spomin na Auschwitz in holokavst, ko ne bo več preživelih taboriščnikov?

Eden največjih poznavalcev dvajsetega stoletja, ugledni ameriški zgodovinar madžarskega rodu John Lukacs, v knjigi The Legacy of the Second World War (2010) ugotavlja, da izjemno zanimanje za drugo svetovno vojno še kar traja ter da predvsem v Zahodni Evropi, ZDA in Rusiji večinoma še vedno obstaja konsenz o tem, da je bila to »dobra vojna« (»a good war«), pri čemer pripominja, da sicer nobena vojna ne more biti »dobra«, obstajajo zgolj boljši cilji neke vojne glede na tiste v drugih vojnah. Danes vsekakor ne bi smelo biti sporno, da med cilje, ki opredeljujejo drugo svetovno vojno kot »dobro«, gotovo sodi prav soglasna odločitev velike zavezniške koalicije (Velike Britanije, Sovjetske zveze in ZDA), uresničena 1945, da zmaga nad silami osi ne bo pomenila zgolj njihovega vojaškega poraza, temveč brezpogojno kapitulacijo in popoln poraz nacistične Nemčije, katere vodja Adolf Hitler upravičeno velja za osrednjega, če ne celo edinega krivca za njen začetek. Eden najbolj prepoznavnih simbolov, ki razkriva značaj »novega reda«, ki so ga poskušale uresničiti v vojni poražene sile osi, je tako prav uničevalno koncentracijsko taborišče Auschwitz/Oświęcim z zelo povedno in po mojem mnenju tudi zelo primerno oznako »tovarna smrti«.

Na letošnji komemoraciji kot da so v ospredju politiki in ne žrtve. V javnosti se je do zdaj skoraj manj govorilo o še zadnjih preživelih žrtvah kot o odsotnosti Putina.

Kljub očitnim razlogom za soglasno obsodbo ter počastitev spomina na žrtve se vendarle zdi, da živimo v času, ko se tudi ob tako pomembnih pietetnih dogodkih svetovnih razsežnosti z univerzalnim sporočilom za celotno človeštvo ni mogoče izogniti političnim razprtijam. Pri tem je največja ironija to, da na slovesnost ni bil povabljen predsednik Rusije, države, ki je naslednica Rdeče armade, katere vojaki so osvobodili Auschwitz.

Ob veliki večini Židov so bili v taborišču tudi Romi, levičarji, komunisti, masoni, homoseksualci, socialdemokrati, socialisti, duševni bolniki. To se nekako zanemarja.

Nacisti sicer niso izumili koncentracijskih taborišč, ta ideja naj bi se porodila Britancem na začetku 20. stoletja v vojni z Buri v Južni Afriki in tudi drugače ne moremo reči, da bi bil obstoj podobnih »ustanov« značilen zgolj za naciste, a v tako tehnično izpopolnjeni obliki in s takšnim načrtnim ciljem uničiti na podlagi rasne teorije celotne narode vsekakor pomeni, gledano z globalnega vidika, zelo tehten razlog, da se ohrani spomin nanj kot opozorilo mlajšim generacijam. Seveda je pri tem treba opozoriti, da enačenje Auschwitz = holokavst (izraz, ki je rezerviran za genocid nad Judi) velikokrat zastira tudi žrtve, ki jim je bila namenjena popolnoma enaka usoda – ne le Romom, homoseksualcem, duševnim bolnikom ..., ampak tudi pripadnikom številnih »rasno manjvrednih narodov« (predvsem Slovanom).

Po obdobju nacističnih taborišč in po obdobju gulagov se do danes nadaljuje taboriščna zgodovina Zahoda. Še vedno se dogajajo zločini zaradi človekovega izvora, če posebno izpostavim nam najbližji in sploh najhujši povojni genocid v Evropi – srebreniški leta 1995 nad Bošnjaki. Lahko sploh rečemo, da smo se v sedmih desetletjih po zaprtju Auschwitza naučili lekcijo?

Počastitev 70. obletnice osvoboditve Auschwitza ima lahko zelo aktualne razsežnosti, saj jo je mogoče razumeti tudi kot opozorilo razmeram v svetu zaradi kršenja osnovnih človekovih svoboščin in pravic (pri čemer velja trenutno za najbolj pripravno utemeljitev obtožba o terorizmu). Pa tudi zločini zaradi človekovega izvora še niso stvar preteklosti. Tako da za temeljno sporočilo slovesnosti v Auschwitzu (»Nikoli več«) še ne moremo zagotoviti, da so ga prav si razumeli enako.

Lahko rečemo, da je resnica o Auschwitzu del evropske identitete?

Vsekakor počastitve okroglih obletnic zelo tragičnih izkušenj odpirajo tudi možnost za širši razmislek o ustvarjanju skupnih identitetnih vzorcev, ne glede na to, da o vlogi in pomenu druge svetovne vojne med različnimi narodi (pa tudi znotraj njih!) obstajajo zelo razlikujoče se predstave, čeprav naj bi bil, (vsaj) v EU, eden od njenih ciljev tudi oblikovanje skupnega evropskega spomina.

In kakšno je mesto Slovencev v tej zgodbi?

Brez vsakršne zadrege se prebivalci Slovenije lahko štejejo v skupino najbolj prizadetih in izpostavljenih žrtev, ki jim je bila v totalitarnem in rasističnem »novem redu«, ki so ga poskušale ustvariti sile osi, dolgoročno namenjena zelo žalostna usoda. Trije okupatorji, ki so zavzeli in razkosali slovensko ozemlje ter ga priključili svojim državam, so namreč Slovence kot narod obsodili na smrt (šlo je za etnocid). Tudi Judje na Slovenskem, pretežno naseljeni v Prekmurju, se niso izognili večinski usodi svojih rojakov v drugih delih med vojno zasedene Evrope. Kar se tiče problematike koncentracijskih taborišč, je treba izpostaviti, da prebivalci Slovenije niso trpeli zgolj v nemških koncentracijskih taboriščih, temveč, kar je bilo zlasti v mednarodni javnosti do pred kratkim razmeroma slabo znano, tudi v številnih italijanskih fašističnih taboriščih, nekaj pa jih je bilo tudi na Madžarskem ter v Jasenovcu v ustaški NDH. Poudariti je treba še, da je na slovenskem etničnem ozemlju obstajalo tudi uničevalno taborišče, in sicer v tržaški Rižarni. V pogledu vrednotenja takšnih dejanj in dogodkov v slovenski, sicer glede na razumevanje pomena druge svetovne vojne močno razklani družbi, ni mogoče zaznati pomembnejših razhajanj.

Povsem drugače pa je seveda v slovenski družbi z razumevanjem celotne podobe druge svetovne vojne. Če izhajamo iz v uvodu omenjene ugotovitve Johna Lukacsa o še vedno prevladujočem konsenzu med zmagovalci o drugi svetovni vojni kot »dobri« vojni, se na podlagi izkušenj z domačijskimi razprtijami (gre za t. i. »kulturni boj«), ki so privedle do popolne blokade konstruktivnega dialoga, zlahka lahko dobi vtis, da nekateri na Slovenskem pomen druge svetovne vojne razumejo bolj tako, kot ga dojemajo v nekaterih vzhodnih tranzicijskih državah, ki so bile med drugo svetovno vojno na strani sil osi, in se ne počutijo kot del zmagovite antihitlerjevske koalicije ter s tem tudi ne zmagovalci, kar pa so tedanji slovenski politični predstavniki (odporniško gibanje pod vodstvom komunistov), sicer v okviru jugoslovanske države, nedvomno bili.