Tiskane izdaje
Ljubljana – Danes 12-letni Tim se je rodil slep. Zato je bila njegova mama upravičena do dodatka za pomoč in postrežbo ter do dodatka za nego otroka. Zadnjemu se je morala leta 2005 odreči, češ da se izključujeta. A se je pokazalo, da sta CSD in Zpiz nepravilno tolmačila zakon. Kljub temu se zdi, da bo do denarja, ki ji je pripadal, lahko prišla le po sodni poti.
Saška Foršter je po Timovem rojstvu leta 2003 zato, ker je otrok slep, uveljavljala pravico, ki jo država daje za premagovanje ovir, do dodatka za nego otroka na centru za socialno delo (CSD) ter do dodatka za pomoč in postrežbo na zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ). Ko je bil sin star dobri dve leti, so jo na Zpizu pozvali, naj se odloči, kateremu dodatku se bo odpovedala, saj naj bi se pravici izključevali. Odločila se je obdržati dodatek za pomoč in postrežbo, ker je bil znesek višji.
Več staršev slepih otrok se s takšno interpretacijo zakonskih določil ni strinjalo. Višje delovno in socialno sodišče jim je pritrdilo in leta 2012 ugotovilo, da tolmačenje 104. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ni pravilno. V obrazložitvi je zapisalo, da je pravica do dodatka za nego otroka pravica staršev in posredno otroka, pravica do dodatka za pomoč in postrežbo pa je osebna pravica, ki jo pridobijo slepi ljudje, torej otroci.
Čeprav sta minili več kot dve leti od odločitve sodišča, je ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ) šele sredi letošnjega junija z okrožnico obvestilo Zpiz in centre za socialno delo o spremembi tolmačenja zakona na podlagi sodbe.
Tim je, kot večina slepih otrok, ves ta čas prejemal dodatek za pomoč in postrežbo, ki znaša 290 evrov na mesec, junija pa je njegova mama na CSD dala vlogo skupaj z zdravstveno dokumentacijo, ki jo je pregledala zdravniška komisija, za pridobitev dodatka za nego otroka. CSD ji ga je odobril od julija v znesku 200 evrov na mesec.
Seveda pa se Saški Forštner in drugim staršem v istem položaju postavlja vprašanje, kako je z izplačili dodatka za nego otroka za nazaj, ko je veljal isti zakon, kot velja zdaj, a so ga na Zpizu in CSD nepravilno tolmačili. Na ministrstvu so nam pojasnili, da je po njim znanih podatkih bilo nekaj primerov, ko so starši vložili tožbe. Sodišče jim je ugodilo, »vendar gre za odločitve v individualnih sporih«. »Glede zahtevkov za nazaj še proučujemo pravno podlago, pojasnjujemo pa, da sodbi sodišča veljata samo v konkretnih primerih, torej za tistega, ki je sprožil sodni spor,« so nam odgovorili.
Za posamezno družino znesek nikakor ni zanemarljiv. V primeru Saške Forštner se je nabralo za več kot 20.000 evrov, če bi ji ves ta čas pripadalo po 200 evrov na mesec. Precej nerazumno se zdi, da bi moral zdaj vsak starš posebej vlagati tožbe in da bi na koncu država morala poravnati ne le vse pravice za nazaj, ampak še vse stroške odvetnikov in sodišča.
O tem, koliko je otrok in staršev, ki so bili zaradi napačne razlage zakona prikrajšani za dodatek, ni konkretnih podatkov. Po besedah Tomaža Wrabra, predsednika Zveze društev slepih in slabovidnih, oni takšnih podatkov niti ne smejo zbirati, v njihovi evidenci pa je približno 200 družin s slepimi otroki, v resnici pa jih je najbrž več, a niso vključene v nobena društva.
Drugi otroci, ki potrebujejo posebno nego, brez dodatka
Starši opozarjajo tudi na neenako obravnavo – praksa menda ni bila enotna in so lahko nekateri ves ta čas uveljavljali obe pravici, pač odvisno od posameznega centra za socialno delo.
Ob obravnavi tega vprašanja pa bode v oči še eno dejstvo, ki laiku ni prav razumljivo: pravico do dodatka za pomoč in postrežbo imajo samo slepi otroci do 18. leta. Drugi otroci, ki potrebujejo posebno nego in varstvo, denimo gluhi ali paraplegiki, so upravičeni zgolj do dodatka za nego otroka. Ta – odvisno od težavnosti motnje ali bolezni – znaša 100 ali 200 evrov.
Odgovora, zakaj so slepi otroci v drugačnem položaju kot drugi, ki potrebujejo posebno nego, pravzaprav nismo dobili. Na MDDSZ so nam pojasnili: »Pravica do dodatka za pomoč in postrežbo je samostojna osebna pravica iz obveznega pokojninskega zavarovanja in je tako pravica iz zavarovanja, ki jo praviloma dobijo iz kateregakoli naslova upokojene osebe (starostni, vdovski, družinski in invalidski upokojenci). Vendar je zakon krog upravičencev razširil še na nekatere kategorije aktivnih zavarovancev (slepi in slabovidni ter nepokretni zavarovanci), kot novost pa je bila z Zpiz-1 določena pravica do dodatka za pomoč in postrežbo za slepo osebo, ki je zdravstveno zavarovana po drugem zavarovancu zavoda ali upokojencu.
Pri vseh drugih, ki potrebujejo pomoč pri opravljanju osnovnih življenjskih potreb, je pogoj, da je posameznik prejemnik pokojnine oziroma zavarovanec, kar pomeni, da lahko prejemajo dodatek za pomoč in postrežbo tudi tisti otroci, ki prejemajo družinsko pokojnino (ne samo slepi, če sta jim za osnovne življenjske potrebe nujni stalna pomoč in postrežba drugega). Ob dejstvu, da gre za pravico iz zavarovanja, predstavlja možnost pridobitve dodatka za pomoč in postrežbo za slepe ljudi, ki so zavarovani po drugem zavarovancu Zpiza ali upokojencu, izjemo, saj pridobitev ni pogojena s statusom zavarovanca ali uživalca pravic iz obveznega zavarovanja, ampak je vezana na zavarovanje po drugem zavarovancu oziroma upokojencu.
Pri pripravi 100. člena Zpiz-2 je dana posebna ugodnost slepim in slabovidnim ter tistim, ki so kljub velikemu zmanjšanju gibljivosti zaposleni. Največ ugodnosti pa imajo slepi ljudje, ki so lahko upravičeni do dodatka za pomoč in postrežbo, čeprav niso niti prejemniki pokojnine niti zavarovanci. Ugodneje so tako obravnavani slepi (vsi, ne samo otroci, ki so zdravstveno zavarovani po drugem zavarovancu zavoda ali upokojencu), drugi otroci pa so lahko upravičeni do dodatka za pomoč in postrežbo, če prejemajo družinsko pokojnino.«
