Prilagodljivost je njihovo drugo ime
Milenijci: Prednosti, slabosti in paradoksi generacije, ki danes išče službo
Odpri galerijo
Na grozo tržnikov, ki ne vedo, kako naj jih premamijo k nakupovanju določenih blagovnih znamk, milenijci dajejo prednost lokalnim proizvodom, manjšim podjetjem in trajnostnemu razvoju. FOTO: Voranc Vogel
Do sveta so pesimistični, ne delajo si utvar, da bo bolje, so pragmatični, nezaupljivi, neosredotočeni, sprejemajo delovne naloge in odgovornosti, ki jim niso dorasli, želijo si biti šefi, so pretirano samozavestni, tekmovalni individualisti, ki ne znajo delati v skupini, podjetni, okoljsko ozaveščeni, naravnani proti potrošništvu, kupujejo in podpirajo lokalne proizvode ter so nezaupljivi do velikih korporacij. Miti ali resnice o milenijcih?
Milenijici ali tako imenovana generacija Y naj bi bili mladi, ki v zadnjih letih vstopajo v delovni proces, prevzemajo družbenopolitično odgovornost ter se finančno osamosvajajo. Sociologi se ne strinjajo o gabaritih generacije, a načeloma naj bi označevala tiste, rojene med letoma 1984 in 1995, z nekajletnimi odstopanji, odvisno od vira raziskave.
Določanje skupnega imenovalca populacije, ki se razteza v najmanj eno desetletje, predvideva precejšnje posploševanje, poleg tega družboslovci opozarjajo, da so oznake, kot sta milenijci in generacija X, marketinški konstrukt. »Prvič zato, ker predpostavljajo, da je to radikalno različna starostna skupina, ki jo oblikujejo posebne razmere, ter da so te značilnosti radikalno drugačne od preteklih in trajne, torej niso vezane na življenjsko fazo,« je poudarila profesorica Breda Luthar s katedre za medijske in komunikacijske študije na FDV in opozorila še na drugo »molčečo predpostavko«, da tak diskurz slika družbo, ki ni razredno, temveč kulturno-generacijsko razcepljena.
Raziskava Kultura in razred (2015), ki so jo na FDV opravili na urbani populaciji prebivalcev Ljubljane in Maribora, je pokazala, da višji ko je razred (poklic, izobrazba in ekonomsko premoženje staršev), iz katerega izhajajo mladi, manj so njihovi kulturni okus, znanje, politična stališča in pogled na svet generacijsko specifični. Bolj so torej podobni ljudem drugih generacij v svojem razredu, je poudarila Breda Luthar.
Pa vendar mlade generacije, ki vstopajo v svet odraslih, v splošnem zaznamuje milje – »tipično generacijsko izkustvo, ki proizvede določena občutja, pa tudi generacijsko specifične 'patologije'«, je povedala Breda Luthar. Milenijce so torej zaznamovali vzpon neoliberalnega kapitalizma, domačnost s tehnologijo in spletna sociabilnost, prekarnost, kreativna podjetnost in fleksibilnost. Če ne moremo primerjati posameznikov neke generacije na splošno, se več skupnih lastnosti pokaže, ko se ti srečajo na trgu dela.
Družbeno ozračje, v katerem odraščajo milenijci, je precej drugačno od tistega, v katerem so odraščali njihovi starši, ki so si našli redno službo v poklicih, za katere so se izobraževali. »Standardna zaposlitev je povzročila standardizirana življenja – poroka, nakup stanovanja, ustvarjanje družine, vse to je prejšnja generacija lahko uresničila do približno 30. leta. Danes se ta doba podaljšuje,« je povedala Aleksandra Kanjuo Mrčela, profesorica na katedri za socialni in kadrovski menedžment na FDV. Recesija je stanje drastično spremenila. Dobrine, ki so si jih privoščili njihovi starši, so milenijcem teže dosegljive.
»Vsekakor nas zaznamuje to, da smo odraščali v obdobju rasti, ko je bil materialni status naših staršev celo boljši od tistega naših starih staršev. V obdobju odraščanja vsaj v svojem okolju nismo občutili razlike v imetju, tako kot jo danes mlajši od nas, ko med vrstniki veljaš za čudaka, če že pri desetih letih nimaš najnovejšega telefona,« razmišljata 23-letna Tim in Sara, ki si med študijem že nabirata delovne izkušnje.
Še do pred kratkim je bila v Sloveniji brezposelnost med mladimi visoka. Z gospodarsko rastjo v zadnjih letih se ponudba delovnih mest povečuje, kar kaže tudi podatek z Zavoda za zaposlovanje, da se je brezposelnost mladih med 15 in 24 letom v zadnjih štirih letih znižala s 26 na 19 odstotkov. A trg dela se je v tem času opazno spremenil in z njim tudi zahteve delodajalcev.
Klemen Mesarec, strokovni sodelavec Mladinskega sveta Slovenije, je naštel izzive, s katerimi se spoprijemajo mladi iskalci zaposlitve. »Večina izobraževalnih programov, predvsem na terciarni ravni, ne vsebuje praktičnega dela. Mladi prihajajo na trg dela brez praktičnih izkušenj, zato jih nekateri delodajalci nočejo zaposliti ali jim ponudijo nižjo plačo, zaposlitev za določen čas, prek avtorskih pogodb ali espejev.« Še vedno na trgu primanjkuje delavcev v določenih poklicih, medtem ko družboslovci dalj časa iščejo zaposlitev, je izkušnje mladih na delovnem trgu povzel Mesarec.
O tem, kakšen status si mladi želijo na delovnem trgu, se krešejo mnenja. V Mladinskem svetu ugotavljajo, da se mladi želijo zaposliti za nedoločen čas. Prav gotovo si želijo tovrstne varnosti, po drugi strani pa je študija skupine Adecco, ki deluje na področju upravljanja in zaposlovanja človeških virov, pokazala, da si je kar 82 odstotkov vprašanih Adeccovih agencijskih delavcev v starostni skupini od 18 do 26 let od nekdaj želelo delati fleksibilno. Slabih 30 odstotkov jih sicer meni, da je to le odskočna deska pred delovnim mestom za polni delovni čas, 54 odstotkov pa, da je fleksibilnost najboljši način za zadovoljevanje osebnih potreb in kariernih ambicij. Po nekaterih ocenah je danes od 20 do 30 odstotkov aktivnega prebivalstva v razvitih državah vključenega v fleksibilno delo oziroma v tako imenovano gig ekonomijo, je navedel Adecco.
»V splošnem si nova generacija na delovnem mestu želi biti del zgodbe posameznega podjetja oziroma organizacije. Pri delu bi radi bili inovativni, oblikovali predloge za izboljšave, pripravljeni so vložiti tudi več časa in energije v doseganje ciljev organizacije. Vendar v zameno zahtevajo enakopravno vključitev v delovni proces in možnosti lastnega profesionalnega razvoja,« je povedal Mesarec. Mladi menijo, da lahko zaradi nekaterih svojih lastnosti tvorno prispevajo k podjetju. »Četudi nisi tehnični tip, si bil v odraščanju prisiljen obvladati določene tehnične veščine, zato bi rekla, da smo morda bolj učljivi in prilagodljivi. Tu vidim prednost, saj svoje znanje lahko podajamo starejšim generacijam in se tako povezujemo z njimi,« je povedala študentka Sara.
Raziskava Adecca je pokazala, da so mladi pozorni tudi na odnose v podjetju in poslanstvo ter družbeno odgovornost podjetja, v katerem se nameravajo zaposliti. Zdi se, da so milenijci v primežu paradoksov. Neoliberalistična mantra, da si za uspeh odgovoren sam, da lahko delaš, kar hočeš, da se moraš osredotočiti nase, izkoristiti potenciale ter ustvariti iz sebe blagovno znamko, jim je zlezla pod kožo. Prilagodljivost je njihovo drugo ime. »To, da nam očitajo individualizem, ne bi pripisal splošni generacijski narcisoidnosti, ampak času, v katerem smo odraščali, ki spodbuja samostojno podjetništvo, samoiniciativnost. Če se začneš tako obnašati in ponotranjiš te vrednote, je to najlažja pot, da kam prideš, prodreš,« je prepričan Tim, študent družboslovne usmeritve.
Ker težko izpolnijo pogoj večletnih delovnih izkušenj, pred redno zaposlitvijo sprejemajo vsakovrstna neplačana in prostovoljna dela, da bi lahko dodali kakšno alinejo v življenjepis. »Ko so odraščali v času hitrega razvoja tehnologije, so se morali prilagajati novostim in nenehno učiti, če so hoteli ostati v stiku z vrstniki. Ta generacija v splošnem ne mara rutine, je tudi bolj fleksibilna, zato je zanje pomembno, da jim delovni proces vedno prinese nekaj novega,« je Klemen Mesarec orisal generacijske poteze. Njihovo fleksibilnost nekateri zamenjujejo za neresnost in nelojalnost do podjetja. Ena izmed bolj zgrešenih predstav (predvsem delodajalcev) o milenijcih je, da imajo manj delovnih navad in da se hitreje naveličajo dela, je dodal Mesarec.
Neskladje med potrebami delodajalcev in veščinami, ki jih ponujajo mladi iskalci zaposlitve, kaže tudi Adeccova raziskava. »Po eni od naših anket 40 odstotkov delodajalcev meni, da ne morejo najti ljudi z ustreznimi spretnostmi za svoje podjetje,« je povedala Viviana Žorž iz Adecca, ki meni, da delodajalci cenijo predvsem odnos do dela in »mehke veščine«, kot so ustvarjalnost, odprtost za učenje in socialna inteligenca. Toda vpliv je vzajemen, in prav mladi bodo s pričakovanji glede službe, lastnostmi in veščinami v prihodnosti oblikovali delovna mesta, je dodala. Tudi predstavnik Mladinskega sveta meni, da bi morali delodajalci aktivneje vključevati mlade v oblikovanje vizij, ciljev, načrtov in poslovanje podjetja. Saj za milenijci že prihaja generacija Z, katere vstop v odraslost bo zaznamovala gospodarska rast, zato je v tem pogledu še bolj konkurenčna in samozavestna. Raziskave kažejo, da so ti mladi v visokem odstotku prepričani, da bodo dobili službo najmanj pet mesecev po diplomi.
Tako samozaverovanost pripisujejo tudi milenijcem. Triindvajsetletni Tim je na očitek, da mladi pogosto sprejemajo naloge, za katere niso kompetentni, odgovoril z zanimivim primerom. »V času mojega honorarnega dela v podjetju sem bil priča množičnemu odpuščanju. To me ni navdalo z občutkom varnosti, nikoli ne vem, koliko časa me bodo v podjetju še potrebovali. Zato sem odgovorno nalogo, ki mi jo je naložil šef, vseeno sprejel, četudi sem se zavedal, da ji nisem dorasel. Pograbil sem priložnost, ker nikoli ne veš, kdaj se ti bo znova ponudila. Morda bi bila zadnja. Zato ne mislim, da je naša generacija po naravi grabežljiva, ampak nas je stanje v družbi pripeljalo do tega, da znamo izkoristiti priložnost, ko se nam ponudi.« Tako laže razumemo tudi trend množičnega ustanavljanja startupov in lastnih podjetij.
Aleksandra Kanjuo Mrčela je predstavila širši vidik prekarizacije, ki ima veliko večje družbene posledice. »Milenijci živijo nevarno življenje. To ni nevarno samo zanje, pač pa ima posledice za celotno družbo. Določeni poklici potrebujejo dolgoletno izobrazbo, profesionalni pristop, leta prakse,« je posvarila. V poklicih, pri katerih je potrebna visoka stopnja odgovornosti, kot na primer zdravstvo, je sogovornica opozorila na primer, ko je potovalna agencija za delo zdravnika najela študentko medicine.
»Mladi sprejmejo službo, čeprav niso usposobljeni za to in nimajo ustrezne izobrazbe. A za nastale razmere niso sami krivi. Delodajalci pričakujejo od njih, da bodo v prošnjah za službo izpostavili svojo sposobnost in usposobljenost. Mladi tak odnos ponotranjijo in se naučijo pretvarjati, hvalijo svoje sposobnosti, iznajdljivost, ustvarjalnost, inovativnost, prilagodljivost,« je prepričana Aleksandra Kanjuo Mrčela, ki meni, da je ena izmed najslabših posledic neoliberalnega kapitalizma prenos popolne odgovornosti z družbe na posameznika. »Prenos negotovosti, tveganja in odgovornosti na posameznika spodbuja tekmovalnost med ljudmi, kar natrga družbeno tkivo. V boju za svobodo in izbiro posameznika se izgubljata solidarnost in kolektiv. Če smo se v prejšnjih »kolektivnih« časih borili za svobodo posameznika, se je danes zgodila druga skrajnost – postali smo družba posameznikov, ki tekmujejo drug proti drugemu.«
S takim uvidom lažje razumemo trend, da milenijci (predvsem v zahodnih kapitalističnih državah) simpatizirajo s socializmom ali celo komunizmom. Izobraženi mladi brez dela so vedno dojemljivi za ideje, ki v določenem sistemu veljajo za radikalne, kaže zgodovina. A danes se pri nas radikalnost mladih prej nagiba v drugo smer. Že pogled na zadnje parlamentarne volitve kaže, da mladi v večini volijo desnico (20 odstotkov mladih od 18 do 24 let je volilo SDS, 16 odstotkov Levico).
Namesto s transparenti in demonstracijami se ta generacija upira drugače: razvija protipotrošniške, protikapitalistične, alternativne načine povezovanja in dela, kot so neprofitne organizacije, povezovanje v zadružništvo in ustvarjanje skupnih delovnih prostorov (»coworking«). Na grozo tržnikov, ki ne vedo, kako naj jih premamijo k nakupovanju določenih blagovnih znamk, milenijci dajejo prednost lokalnim proizvodom, manjšim podjetjem in trajnostnemu razvoju. »To, da lahko izbiramo zdravo, organsko hrano lokalnih proizvajalcev in tako skrbimo za svoje zdravje ter da ne podpiramo velikih korporacij, ki izkoriščajo delovno silo po svetu, je edino, na kar lahko vplivamo v tej družbi. To je izraz svobodne volje in izbire. A tu se naša moč konča,« je smisel svoje generacije povzela sogovornica Sara, ki se bo po magisteriju podala v resnični svet.
Milenijici ali tako imenovana generacija Y naj bi bili mladi, ki v zadnjih letih vstopajo v delovni proces, prevzemajo družbenopolitično odgovornost ter se finančno osamosvajajo. Sociologi se ne strinjajo o gabaritih generacije, a načeloma naj bi označevala tiste, rojene med letoma 1984 in 1995, z nekajletnimi odstopanji, odvisno od vira raziskave.
Določanje skupnega imenovalca populacije, ki se razteza v najmanj eno desetletje, predvideva precejšnje posploševanje, poleg tega družboslovci opozarjajo, da so oznake, kot sta milenijci in generacija X, marketinški konstrukt. »Prvič zato, ker predpostavljajo, da je to radikalno različna starostna skupina, ki jo oblikujejo posebne razmere, ter da so te značilnosti radikalno drugačne od preteklih in trajne, torej niso vezane na življenjsko fazo,« je poudarila profesorica Breda Luthar s katedre za medijske in komunikacijske študije na FDV in opozorila še na drugo »molčečo predpostavko«, da tak diskurz slika družbo, ki ni razredno, temveč kulturno-generacijsko razcepljena.
Raziskava Kultura in razred (2015), ki so jo na FDV opravili na urbani populaciji prebivalcev Ljubljane in Maribora, je pokazala, da višji ko je razred (poklic, izobrazba in ekonomsko premoženje staršev), iz katerega izhajajo mladi, manj so njihovi kulturni okus, znanje, politična stališča in pogled na svet generacijsko specifični. Bolj so torej podobni ljudem drugih generacij v svojem razredu, je poudarila Breda Luthar.
Infografika Delo.
Pa vendar mlade generacije, ki vstopajo v svet odraslih, v splošnem zaznamuje milje – »tipično generacijsko izkustvo, ki proizvede določena občutja, pa tudi generacijsko specifične 'patologije'«, je povedala Breda Luthar. Milenijce so torej zaznamovali vzpon neoliberalnega kapitalizma, domačnost s tehnologijo in spletna sociabilnost, prekarnost, kreativna podjetnost in fleksibilnost. Če ne moremo primerjati posameznikov neke generacije na splošno, se več skupnih lastnosti pokaže, ko se ti srečajo na trgu dela.
Odraščanje v obdobju rasti, iskanje službe v recesiji
Družbeno ozračje, v katerem odraščajo milenijci, je precej drugačno od tistega, v katerem so odraščali njihovi starši, ki so si našli redno službo v poklicih, za katere so se izobraževali. »Standardna zaposlitev je povzročila standardizirana življenja – poroka, nakup stanovanja, ustvarjanje družine, vse to je prejšnja generacija lahko uresničila do približno 30. leta. Danes se ta doba podaljšuje,« je povedala Aleksandra Kanjuo Mrčela, profesorica na katedri za socialni in kadrovski menedžment na FDV. Recesija je stanje drastično spremenila. Dobrine, ki so si jih privoščili njihovi starši, so milenijcem teže dosegljive.
»Vsekakor nas zaznamuje to, da smo odraščali v obdobju rasti, ko je bil materialni status naših staršev celo boljši od tistega naših starih staršev. V obdobju odraščanja vsaj v svojem okolju nismo občutili razlike v imetju, tako kot jo danes mlajši od nas, ko med vrstniki veljaš za čudaka, če že pri desetih letih nimaš najnovejšega telefona,« razmišljata 23-letna Tim in Sara, ki si med študijem že nabirata delovne izkušnje.
Še do pred kratkim je bila v Sloveniji brezposelnost med mladimi visoka. Z gospodarsko rastjo v zadnjih letih se ponudba delovnih mest povečuje, kar kaže tudi podatek z Zavoda za zaposlovanje, da se je brezposelnost mladih med 15 in 24 letom v zadnjih štirih letih znižala s 26 na 19 odstotkov. A trg dela se je v tem času opazno spremenil in z njim tudi zahteve delodajalcev.
Klemen Mesarec, strokovni sodelavec Mladinskega sveta Slovenije, je naštel izzive, s katerimi se spoprijemajo mladi iskalci zaposlitve. »Večina izobraževalnih programov, predvsem na terciarni ravni, ne vsebuje praktičnega dela. Mladi prihajajo na trg dela brez praktičnih izkušenj, zato jih nekateri delodajalci nočejo zaposliti ali jim ponudijo nižjo plačo, zaposlitev za določen čas, prek avtorskih pogodb ali espejev.« Še vedno na trgu primanjkuje delavcev v določenih poklicih, medtem ko družboslovci dalj časa iščejo zaposlitev, je izkušnje mladih na delovnem trgu povzel Mesarec.
Fleksibilno delo kot lastna izbira
O tem, kakšen status si mladi želijo na delovnem trgu, se krešejo mnenja. V Mladinskem svetu ugotavljajo, da se mladi želijo zaposliti za nedoločen čas. Prav gotovo si želijo tovrstne varnosti, po drugi strani pa je študija skupine Adecco, ki deluje na področju upravljanja in zaposlovanja človeških virov, pokazala, da si je kar 82 odstotkov vprašanih Adeccovih agencijskih delavcev v starostni skupini od 18 do 26 let od nekdaj želelo delati fleksibilno. Slabih 30 odstotkov jih sicer meni, da je to le odskočna deska pred delovnim mestom za polni delovni čas, 54 odstotkov pa, da je fleksibilnost najboljši način za zadovoljevanje osebnih potreb in kariernih ambicij. Po nekaterih ocenah je danes od 20 do 30 odstotkov aktivnega prebivalstva v razvitih državah vključenega v fleksibilno delo oziroma v tako imenovano gig ekonomijo, je navedel Adecco.
Oznake, kot sta milenijci in generacija X, so marketinški konstrukt, pravijo družboslovci. FOTO: Jure Eržen
»V splošnem si nova generacija na delovnem mestu želi biti del zgodbe posameznega podjetja oziroma organizacije. Pri delu bi radi bili inovativni, oblikovali predloge za izboljšave, pripravljeni so vložiti tudi več časa in energije v doseganje ciljev organizacije. Vendar v zameno zahtevajo enakopravno vključitev v delovni proces in možnosti lastnega profesionalnega razvoja,« je povedal Mesarec. Mladi menijo, da lahko zaradi nekaterih svojih lastnosti tvorno prispevajo k podjetju. »Četudi nisi tehnični tip, si bil v odraščanju prisiljen obvladati določene tehnične veščine, zato bi rekla, da smo morda bolj učljivi in prilagodljivi. Tu vidim prednost, saj svoje znanje lahko podajamo starejšim generacijam in se tako povezujemo z njimi,« je povedala študentka Sara.
Paradoks milenijcev
Raziskava Adecca je pokazala, da so mladi pozorni tudi na odnose v podjetju in poslanstvo ter družbeno odgovornost podjetja, v katerem se nameravajo zaposliti. Zdi se, da so milenijci v primežu paradoksov. Neoliberalistična mantra, da si za uspeh odgovoren sam, da lahko delaš, kar hočeš, da se moraš osredotočiti nase, izkoristiti potenciale ter ustvariti iz sebe blagovno znamko, jim je zlezla pod kožo. Prilagodljivost je njihovo drugo ime. »To, da nam očitajo individualizem, ne bi pripisal splošni generacijski narcisoidnosti, ampak času, v katerem smo odraščali, ki spodbuja samostojno podjetništvo, samoiniciativnost. Če se začneš tako obnašati in ponotranjiš te vrednote, je to najlažja pot, da kam prideš, prodreš,« je prepričan Tim, študent družboslovne usmeritve.
Ker težko izpolnijo pogoj večletnih delovnih izkušenj, pred redno zaposlitvijo sprejemajo vsakovrstna neplačana in prostovoljna dela, da bi lahko dodali kakšno alinejo v življenjepis. »Ko so odraščali v času hitrega razvoja tehnologije, so se morali prilagajati novostim in nenehno učiti, če so hoteli ostati v stiku z vrstniki. Ta generacija v splošnem ne mara rutine, je tudi bolj fleksibilna, zato je zanje pomembno, da jim delovni proces vedno prinese nekaj novega,« je Klemen Mesarec orisal generacijske poteze. Njihovo fleksibilnost nekateri zamenjujejo za neresnost in nelojalnost do podjetja. Ena izmed bolj zgrešenih predstav (predvsem delodajalcev) o milenijcih je, da imajo manj delovnih navad in da se hitreje naveličajo dela, je dodal Mesarec.
Zgrabi priložnost
Neskladje med potrebami delodajalcev in veščinami, ki jih ponujajo mladi iskalci zaposlitve, kaže tudi Adeccova raziskava. »Po eni od naših anket 40 odstotkov delodajalcev meni, da ne morejo najti ljudi z ustreznimi spretnostmi za svoje podjetje,« je povedala Viviana Žorž iz Adecca, ki meni, da delodajalci cenijo predvsem odnos do dela in »mehke veščine«, kot so ustvarjalnost, odprtost za učenje in socialna inteligenca. Toda vpliv je vzajemen, in prav mladi bodo s pričakovanji glede službe, lastnostmi in veščinami v prihodnosti oblikovali delovna mesta, je dodala. Tudi predstavnik Mladinskega sveta meni, da bi morali delodajalci aktivneje vključevati mlade v oblikovanje vizij, ciljev, načrtov in poslovanje podjetja. Saj za milenijci že prihaja generacija Z, katere vstop v odraslost bo zaznamovala gospodarska rast, zato je v tem pogledu še bolj konkurenčna in samozavestna. Raziskave kažejo, da so ti mladi v visokem odstotku prepričani, da bodo dobili službo najmanj pet mesecev po diplomi.
Tako samozaverovanost pripisujejo tudi milenijcem. Triindvajsetletni Tim je na očitek, da mladi pogosto sprejemajo naloge, za katere niso kompetentni, odgovoril z zanimivim primerom. »V času mojega honorarnega dela v podjetju sem bil priča množičnemu odpuščanju. To me ni navdalo z občutkom varnosti, nikoli ne vem, koliko časa me bodo v podjetju še potrebovali. Zato sem odgovorno nalogo, ki mi jo je naložil šef, vseeno sprejel, četudi sem se zavedal, da ji nisem dorasel. Pograbil sem priložnost, ker nikoli ne veš, kdaj se ti bo znova ponudila. Morda bi bila zadnja. Zato ne mislim, da je naša generacija po naravi grabežljiva, ampak nas je stanje v družbi pripeljalo do tega, da znamo izkoristiti priložnost, ko se nam ponudi.« Tako laže razumemo tudi trend množičnega ustanavljanja startupov in lastnih podjetij.
Nevarno življenje
Aleksandra Kanjuo Mrčela je predstavila širši vidik prekarizacije, ki ima veliko večje družbene posledice. »Milenijci živijo nevarno življenje. To ni nevarno samo zanje, pač pa ima posledice za celotno družbo. Določeni poklici potrebujejo dolgoletno izobrazbo, profesionalni pristop, leta prakse,« je posvarila. V poklicih, pri katerih je potrebna visoka stopnja odgovornosti, kot na primer zdravstvo, je sogovornica opozorila na primer, ko je potovalna agencija za delo zdravnika najela študentko medicine.
»Mladi sprejmejo službo, čeprav niso usposobljeni za to in nimajo ustrezne izobrazbe. A za nastale razmere niso sami krivi. Delodajalci pričakujejo od njih, da bodo v prošnjah za službo izpostavili svojo sposobnost in usposobljenost. Mladi tak odnos ponotranjijo in se naučijo pretvarjati, hvalijo svoje sposobnosti, iznajdljivost, ustvarjalnost, inovativnost, prilagodljivost,« je prepričana Aleksandra Kanjuo Mrčela, ki meni, da je ena izmed najslabših posledic neoliberalnega kapitalizma prenos popolne odgovornosti z družbe na posameznika. »Prenos negotovosti, tveganja in odgovornosti na posameznika spodbuja tekmovalnost med ljudmi, kar natrga družbeno tkivo. V boju za svobodo in izbiro posameznika se izgubljata solidarnost in kolektiv. Če smo se v prejšnjih »kolektivnih« časih borili za svobodo posameznika, se je danes zgodila druga skrajnost – postali smo družba posameznikov, ki tekmujejo drug proti drugemu.«
S takim uvidom lažje razumemo trend, da milenijci (predvsem v zahodnih kapitalističnih državah) simpatizirajo s socializmom ali celo komunizmom. Izobraženi mladi brez dela so vedno dojemljivi za ideje, ki v določenem sistemu veljajo za radikalne, kaže zgodovina. A danes se pri nas radikalnost mladih prej nagiba v drugo smer. Že pogled na zadnje parlamentarne volitve kaže, da mladi v večini volijo desnico (20 odstotkov mladih od 18 do 24 let je volilo SDS, 16 odstotkov Levico).
Namesto s transparenti in demonstracijami se ta generacija upira drugače: razvija protipotrošniške, protikapitalistične, alternativne načine povezovanja in dela, kot so neprofitne organizacije, povezovanje v zadružništvo in ustvarjanje skupnih delovnih prostorov (»coworking«). Na grozo tržnikov, ki ne vedo, kako naj jih premamijo k nakupovanju določenih blagovnih znamk, milenijci dajejo prednost lokalnim proizvodom, manjšim podjetjem in trajnostnemu razvoju. »To, da lahko izbiramo zdravo, organsko hrano lokalnih proizvajalcev in tako skrbimo za svoje zdravje ter da ne podpiramo velikih korporacij, ki izkoriščajo delovno silo po svetu, je edino, na kar lahko vplivamo v tej družbi. To je izraz svobodne volje in izbire. A tu se naša moč konča,« je smisel svoje generacije povzela sogovornica Sara, ki se bo po magisteriju podala v resnični svet.
