Nina Krajčinović, Ljubljana
Ljubljana – Agencije za zaposlovanje tudi v glavnem mestu rastejo kot gobe po dežju. Po podatkih statističnega urada je bilo novembra lani prek njih zaposlenih 6952 oseb. Med podjetji, ki so na zavodu za zaposlovanje objavila največ prostih delovnih mest, sta na prvih dveh mestih kadrovski agenciji.
»Pravice delavca, ki dela prek agencije za zaposlovanje, bi načeloma morale biti enake pravicam redno zaposlenih,« poudarja Goran Lukič, svetovalec na Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS). »Toda v praksi se pogosto dogaja prav nasprotno. Agencijski delavci redko dobijo božičnico, regres in podobno.« Lukič vseeno navede nekaj novosti, s katerimi se je država lotila tega področja. Od začetka leta namreč velja zakon o urejanju trga dela, ki za opravljanje storitev za trg dela zahteva pridobitev koncesije. Po prejšnjem zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti je bilo namreč posredovanje zaposlitve dejavnost, za katero je bilo treba bodisi pridobiti koncesijo ali pa se vpisati v register agencij za zagotavljanje dela.
Po novem zakonu je torej posredovanje dela in zaposlitve določeno kot storitev, ki jo lahko izvajajo zavod za zaposlovanje in koncesionarji, izbrani z javnim razpisom. Kot pomemben pogoj, ki bo po novem kljub vsemu malce omejeval svobodo kadrovskih agencij, Lukič navede člen novega zakona, ki zapoveduje, da delodajalec sme opravljati dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku, če pred oddajo vloge za opravljanje te dejavnosti »v obdobju zadnjih dveh let ni kršil delovnopravne zakonodaje, nima neporavnanih obveznosti s področja davkov in prispevkov ter izpolnjuje zapovedane kadrovske, organizacijske in prostorske pogoje«.
»To je sistem, ki omogoča izkoriščanje«
Lukič kljub vsemu meni, da tak sistem omogoča izkoriščanje, saj agencijskega delavca postavlja v neenak položaj. Težava je, ker so takšni delavci pogosto neinformirani in neusposobljeni, hkrati pa imajo še vedno zelo visoko kvoto dela, zato se pojavljajo poškodbe pri delu. »Za te delavce je agencijsko delo edina oblika dela, zato se nočejo izpostavljati, ker so v večini primerov edini v družini, ki delo sploh imajo. Med pogovori z njimi izvemo, da je njihov način razmišljanja vezan zgolj na dolžino pogodb, ki pa so kratkotrajne. O svoji prihodnosti zato niti nimajo možnosti razmišljati, saj živijo iz meseca v mesec,« še poudarja sogovornik. Po njegovem mnenju bi bila ena od rešitev tudi, da bi se inšpektorji za delo bolj vključili v terenski nadzor agencij. Priznava sicer, da je bil narejen neki napredek, »vendar brez nadzora ne moremo nič«. Že leta 1993, ko je bila sprejeta strategije inšpekcije v Sloveniji in ko je bilo približno 30 odstotkov manj delodajalcev, so zapisali, da bi za kakovostno delo potrebovali 90 inšpektorjev. »Toliko jih nimajo niti danes,« opozarja Lukič.
Več kot 18.000 inšpekcijskih pregledov na leto
Inšpektorat za delo sicer na letni ravni izvede več kot 18 tisoč pregledov. Predlanskim jih je opravil 9908 in pri tem ugotovil 6456 kršitev. »Leta 2011 je bilo v prvih desetih mesecih opravljenih 7960 pregledov, inšpektorji pa so pri tem ugotovili 4950 kršitev,« je zapisala Nataša Trček, glavna inšpektorica za delo. Razložila je še, da imajo 88 inšpektorjev, pri čemer jih 44 opravlja delo na področju delovnih razmerij, 40 jih nadzoruje varnost in zdravje pri delu, štirje pa področje socialnega varstva.
Kmalu bomo priča epidemiji izgorevanja
Lukič še poudarja, da sindikat agencijske delavce ščiti, če so le njegovi člani: »Pomagamo jim s svetovanjem, informiranjem ter zaščito njihovih pravic na delovnem in socialnem sodišču.« Ne drži torej, da takšni delavci ne smejo biti člani sindikata, res pa je, da agencije na neki način preprečujejo sindikalno organiziranje. »Bolj kot razdeliš delovno okolje na različne oblike dela, težje se bo sindikalno organizirati,« meni Lukič in še: »Čim krajša je pogodba, tem bolj je delavec odvisen od delodajalca, saj je v večji negotovosti. Imeli smo primer, ko je delavec imel 27 zaporednih enomesečnih pogodb.« Osnovni problem so torej materialne pravice, delodajalci pa agencijskemu delavcu dajo jasno vedeti, da je »pogrešljivo blago«. Po Lukičevem mnenju nas čaka ponovitev napake iz devetdesetih, ko so podjetja, namesto da bi investirala, vlagala v lastniško konsolidacijo: »Podjetja ponavljajo napako – vnovič znižujejo stroške, namesto da bi vlagala v konkurenčnost delavcev. Najem agencijskih delavcev jim kratkoročno seveda koristi, dolgoročno pa jim grozi, da ne bodo zdržali tempa konkurence, ki prihaja iz tujine. Delavci bodo vedno bolj izmučeni, saj sploh ne sprašujejo o plačilu nadur in delajo vse, samo da ostanejo zaposleni. Če se bo ta način nadaljeval, bomo v Sloveniji v dveh, treh letih priča epidemiji izgorevanja.«
»Agencije so pozitiven dejavnik na trgu dela«
Za njihovo plat zgodbe smo prosili tudi dve od največjih agencij za zaposlovanje. Alenka Kraljič, vodja oddelka za selekcijo in izbor kadra pri Trenkwalderju, zatrjuje, da se v njihovem podjetju kolektivnih pogodb dosledno držijo ter da njihovim delavcem pripadajo enake pravice kot tistim, zaposlenim v podjetjih: »Z našimi delavci, ki jih je trenutno več kot sedemsto, komuniciramo vsakodnevno oziroma po potrebi, ko to sami želijo. Z njimi precej osebno sodelujemo, saj jih imamo za partnerje in z njimi delamo na dolgi rok.« Po besedah Kraljičeve je sicer največ njihovih delavcev zaposlenih v proizvodnji in skladiščih, »ne izostajajo pa niti dejavnosti farmacije, telekomunikacij ipd.«. Podobno pravi Viviana Žorž, vodja marketinga in odnosov z javnostmi pri Adeccu, ki razloži, da so med njihovimi zaposlenimi delavci vseh profilov – tako proizvodni kot visokoizobraženi na višjih položajih v različnih panogah. Meni tudi, da so agencije pozitiven dejavnik na trgu dela ter predvsem priložnost za brezposelne in mlade na začetku poklicne poti, da vstopijo na trg dela ter pridobijo nova znanja in izkušnje: »V našem podjetju zaposlimo nad tri tisoč delavcev na leto, po naših podatkih pa več kot 70 odstotkov napotenih delavcev sklene delovno razmerje z naročnikom.«