Tiskane izdaje
Lipica - Hipodrom Kobilarne Lipica je bil danes prizorišče spominjanja jubilejev primorskega odpora med drugo svetovno vojno, godbe in pesmi Tržaškega partizanskega pevskega zbora, kraških godbenikov in mladih solistov, ki so nastopili na odru, v parterju pa taborniki, mladi plesalci in telovadci, ki so obudili spomin na gimnastične nastope nekdanjih vsakoletnih »dnevov mladosti«.
Vrhunec današnje velike proslave Primorska za vedno v čast državnemu prazniku, posvečenemu ponovni priključitvi Primorske matični domovini, so bili ob že tako bogatem kulturnem programu predstave najuspešnejših lipiških konjenikov, konjev in vpreg ter povsem na koncu preleti letal s spustom padalcev z zastavami izpod oblakov v središče hipodroma.
Sežanski župan Davorin Terčon je dejal, da je zvezda na Primorskem simbol »naših dragih partizanov«, nato pa je poimensko naštel »25 premalokrat omenjenih primorskih zvezd, ki so iz Primorske peš odšle v Kočevje izglasovat priključitev Primorske k matični domovini«, zvezde pa so bili tudi prekomorci, borci IX. korpusa in primorski učitelji, je opozoril. Govor predsednice vlade Alenke Bratušek si bodo Primorci zapomnili predvsem po besedah »Danes se bo nekomu zdelo, da bo treba Primorsko ponovno priključiti Sloveniji, drugemu pa, da velja Slovenijo vrniti na Primorsko«, »slabi šali, ki pa skriva veliko resnih dilem našega razvoja: regionalnost, policentričnost, sodelovanje pri ključnih razvojnih projektih«.
Začelo se je leta 1927 ...
Slavje je bilo seveda posvečeno predvsem obuditvi posledice dogodkov leta 1943, zgodovinskega obdobja, obdobja, kot je dejala premierka, »ko so imeli jasno vizijo prihodnosti, utemeljeno na pravicah in pravičnosti«. Takrat je končno, po več kot dvajsetih letih prihoda na oblast v Italiji, pod katero je moralo živeti tudi najmanj 330.000 primorskih Slovencev, tretjina vseh Slovencev, padel fašistični režim in je 8. septembra kapitulirala fašistična Italija. Temu sta, kot je takratno zgodovinsko dogajanje označil Milan Pahor, ravnatelj Slovenske narodne in študijske knjižnice v Trstu, sledili primorska vseljudska vstaja in ustanovitev prekomorskih brigad, 15. septembra 1943 pa je vrhovni plenum Osvobodilne fronte sprejel zgodovinski sklep o priključitvi Slovenskega Primorja k svobodni in združeni Sloveniji, s čimer je bila odprta pot do dejanske priključitve leta 1947 z uveljavitvijo pariške mirovne konference. Organizirani odpor na Primorskem, ki se je začel že leta 1927, je jeseni 1943 prerasel v vseljudsko vstajo.
»Kaj takega ni bilo že dolgo!«
V prvih vrstah današnje proslave, med slovenskim političnim vrhom, predstavniki diplomatskega zbora Slovenske vojske in veteranskih organizacij, Slovencev v Italiji, primorskih županov in drugih, je sedelo tudi nekaj prekomorcev in partizanskih učiteljev. »Jaz sem letnik 1923. Pobran sem bil 2. januarja 1943, direktno iz Gorice v Novaro. V bataljonu Costiero so me z drugimi, starejšimi antifašisti internirali na Sardiniji, kjer smo po tem, ko smo postali amerikanski vojaški ujetniki, trpeli malarijo in lakoto. Prišel sem za fronto v Cassino in od tam nas je osem zbežalo. V Neaplju smo poiskali zvezo in odšli v Gravino. Od tam bi lahko odšel že s tretjo prekomorsko brigado, a sem moral v bolnišnico, ker sem s Sardinije prinesel malarijo. In sem pristal v četrti, ker je tretja odšla na Vis. Tu smo kot delovna brigada ostali do konca vojne. V Brindisiju smo noč in dan pakirali letalske pošiljke. Po vojni so nas Amerikanci pripeljali v Split. Iz Splita pa v Ljubljano,« je danes za Nedelo povedal Dušan Kozem iz Prvačine in na vprašanje, kaj mu pomeni ta dan, odgovoril: »Zame ogromno. Nekaj lepega! Kaj takega ni bilo že dolgo, dolgo let!«
Prve štiri prekomorske brigade so sestavili iz več kot 6000 Slovencev, Hrvatov in drugih, mož in fantov, vojaških obveznikov z zasedenih italijanskih območij, politično sumljivih in nasprotnikov ali pa iz mladoletnikov, kar čez noč »pobranih« na domačem pragu in konfiniranih na revnem italijanskem jugu, zato da se ne bi priključili partizanom. Peta prekomorska brigada pa je bila sestavljena iz štajerskih, gorenjskih in koroških fantov, na silo mobiliziranih v nemško vojsko, in je bila edina, ki je bila ustanovljena na jugoslovanskih tleh, v Splitu.
Marsikdo izmed tistih, ki so po septembru 1943 še bili na svojih domovih, in kot je za Nedelo povedal Lojze Bizjak, predsednik skupnosti partizanskih učiteljev Primorske, je bilo takšnih 500 ali 600, pa je postal partizanski učitelj. »Pobudo za ponovno organiziranje slovenskih (partizanskih) šol na Primorskem, ki jih je zatrl že zgodnji fašizem - in to partizansko šolstvo je evropski unikum -, je dal France Bevk v Stomažu pri Ajdovščini,« je povedal Lojze Bizjak.
