Tiskane izdaje
Ljubljana - Država mora pomagati ljudem v stiski, se končno strinjajo vsi, ki so si najprej stali na nasprotnih bregovih. »Težave je treba reševati v družini in s socialnimi politikami, pomagati pa je treba vsem najranljivejšim družbenim skupinam,« poudarja poslanka SMC dr. Jasna Murgel.
Koalicijski poslanci najprej niso bili naklonjeni predlogu Združene levice, ki je s spremembo zakona želela razširitvi pravico do brezplačnega kosila na vse osnovnošolce, ki živijo pod pragom revščine. Devetnajst tisoč otrok iz prvega dohodkovnega razreda je že zdaj upravičenih do brezplačnega kosila. A še približno 20.000 jih je v drugem dohodninskem razredu, kjer starši zaslužijo od 180 do 300 evrov na družinskega člana, in okoli 14.000 v tretjem, kjer je ta številka nekoliko višja: od 300 do 360 evrov. Njihova kosila so subvencionirana, a za številne starše še vedno predraga. Nekateri zaprosijo za pomoč iz šolskega sklada, drugi ne zmorejo priznati, da svojemu otroku ne morejo zagotoviti toplega obroka v šoli. Če bi prosili za pomoč, bi morali na šoli ali, denimo, v službi razkriti svojo stisko. Nekateri so upali, da se bo njihov finančni položaj izboljšal, in so se dogovorili za odlog plačila. Toda njihova stiska se je še povečala in celo 50 evrov na mesec, kolikor približno stane topli obrok na šoli, je bil zanje prevelik strošek.
Po podatkih statističnega urada pod pragom revščine živi 54.000 otrok. V Zvezi prijateljev mladine Slovenije pravijo, da v dolgotrajni revščini živi že vsak deseti otrok. »Ko smo pred desetimi leti začeli na to opozarjati, je marsikdo podvomil, da govorimo resnico. ZPMS je v akciji Siti besed pred leti zagotovila brezplačno malico več kot tristo otrokom,« poudarja predsednica ZPMS Darja Groznik. »Žalostno je, da moramo v humanitarnih organizacij skrbeti za tako osnovne stvari, kot je hrana.«
Poslance so humanitarni delavci najprej poskušali prepričati z odprtim pismom, ko to ni bilo dovolj, s peticijo. Zdi se, da jim je uspelo, saj se razprava vrača na odbor za delo, družino in socialne zadeve.
»Na Finskem imajo osnovnošolci vse brezplačno«
Marjana poldrugo leto ni mogla plačevati položnic za kosilo, zato so ji dvakrat zarubili plačo. Če bi država razširila pravico do brezplačnega kosila v šoli na vse, ki živijo v revščini oziroma spadajo v drugi ali tretji dohodninski razred, bi ohranila njeno osebno dostojanstvo. Pravica bi postala avtomatična, za njeno uveljavljanje nikomur ne bi bilo treba razkriti, v kakšni stiski živi.
Pobuda Združene levice – ta je predlagala razširitev kroga upravičencev do brezplačnega šolskega kosila – se vrača na parlamentarni odbor za delo, družino in socialne zadeve. Prvotno odklonilno stališče koalicijskih poslancev je v javnosti in med humanitarnimi organizacijami sprožilo veliko ogorčenja. »Vsak otrok v šoli ima pravico do malice in do toplega kosila ne glede na to, ali mu starši to lahko privoščijo. Če denarja nimajo, bi morala za to poskrbeti država,« je prepričana Darja Groznik. Zveza prijateljev mladine Slovenije si je pred 60 leti prizadevala ozavestiti družbo, da morajo imeti otroci v šoli malico, pred skoraj desetimi leti pa začela govoriti o revnih otrocih. »Na Finskem imajo na primer osnovnošolci vse brezplačno: hrano, učbenike in delovne zvezke in vse zunajšolske dejavnosti. Zato ker vedo, da mladi prinašajo prihodnost in razvoj. V Sloveniji se do otrok, ki rastejo in se razvijajo enkrat v življenju, žal obnašamo zelo mačehovsko.«
Ker humanitarne organizacije, ki so na poslance naslovile odprto pismo, teh niso prepričale, so začele zbirati še podpise pod peticijo. Pritisk javnosti je nazadnje očitno le bil dovolj velik, da so si v koaliciji premislili. Dokončna usoda novele zakona še ni znana, a prve poteze koalicije nakazujejo, da bodo nazadnje morda le podprli predlog Združene levice. S svojo pobudo je Združena levica že zdaj dosegla pomemben uspeh: javnosti je razkrila, da iz meseca v mesec komaj preživijo tudi mnogi, ki na papirju sploh ne živijo pod pragom revščine. In revščino povezala z osebnim dostojanstvom, ki je v deklaraciji o človekovih pravicah poudarjeno že v uvodnem stavku.
Otroci lačni doma, ne v šoli
Obrazi revščine so različni. Najpogosteje jih uzremo v brezposelnih starših, ki živijo od otroških dodatkov in si pri preživetju pomagajo še z drugimi subvencijami. A pobuda, ki se je sprva morda komu zdela populistična in namenjena nabiranju političnih točk, je razkrila, da je revščina širši družbeni problem.
Otroci v šoli morda res niso lačni, kot zagotavljajo številni ravnatelji in kot ugotavljajo starši, ki so otrokom v stiski želeli pomagati bodisi s sredstvi iz šolskega sklada bodisi s kakšnimi drugačnimi prostovoljnimi prispevki. Morda so res lačni doma, a problem ni zato nič manjši. Če bi uveljavljanje pravice do brezplačnega kosila v šoli omogočili vsem, ki živijo pod pragom revščine, ne le tistim, ki so v prvem dohodninskem razredu, bi ohranili dostojanstvo številnih staršev, ki ne zmorejo ne sebi ne drugim priznati, da so se znašli v veliki finančni stiski. Med njimi so mnogi zaposleni na uglednih delovnih mestih in imajo redni mesečni prihodek.
»Nikoli nisem zaprosila za pomoč. Ni mogoče, da človek ne bi razkril razmer, v katerih živi, če prosi za pomoč. Ravnatelji, ki pravijo, da na njihovi šoli otroci niso lačni, lahko rečejo, kar hočejo; kako pa bi sploh lahko preverili, ali je to res? Od ljudi, ki so v slabih ekonomskih razmerah – prav boli me, ko slišim izraz 'v socialni stiski', ko pa je jasno, da gre za čisto ekonomijo – se pričakuje, da bodo prosili in navzven dajali vtis, da so ubogi. Ampak tega nihče noče. Ljudje skrivajo revščino. Otroci, ki ne morejo v šolo v naravi, 'zbolijo', samo da se jim ne bi bilo treba izpostavljati pred drugimi; čeprav bi lahko sredstva dobili iz šolskega sklada. Hči me je vprašala, ali naj še hodi na kosilo, in sem ji rekla, da naj gre, zaradi stikov s sošolci. Opazili bi, če nenadoma ne bi več šla z njimi,« pripoveduje Marjana, ki nikomur ni povedala, v kakšni stiski se je znašla.
Infografika: Delo
Na papirju veliko denarja, v resnici skoraj nič
Marjana je samohranilka s tremi otroki, Matej je poročen, a v vsakodnevnem življenju samohranilec z dvema. (Oba sta želela ostati anonimna, da bi zaščitila svoje otroke.) Marjanini otroci so v tretjem dohodninskem razredu in prejemajo državno štipendijo, Matejevi niso upravičeni niti do otroškega dodatka niti do državne štipendije. Oba imata visoko izobrazbo in sta zaposlena v javnem sektorju; ona v 38., on pa v 37. plačnem razredu.
Marjana s polovico plače poravna obrok za stanovanjski kredit. Matej oba otroka preživlja s svojo plačo, saj so ženini prihodki namenjeni za njeno oskrbo v domu. Če bi poslanci izglasovali predlog Združene levice, bi pomagali Marjani, ne pa tudi Mateju. Ker sta z ženo pred nezgodo, zaradi katere potrebuje 24-urno oskrbo v domu, privarčevala nekaj denarja za otroke, se šteje, da ima premoženje, tudi če do tega denarja brez soglasja centra za socialno delo ne more, ker ni bil pooblaščen za ženin račun. »Denar je tako in tako namenjen njima, in ker ga ta hip ne potrebujem za preživetje, je vseeno, ali lahko dostopam do njega ali ne,« pravi Matej. »A zaradi njega so mi zavrnili dodatek, štipendijo in niti do subvencioniranega kosila nismo upravičeni.«
Marjana je iz zlate kletke, kot sama pravi, padla na finančno dno. Sočasno so se ji zgodili ločitev, Zujf in Zujps. V petih letih so ji dvakrat znižali plačo. Mož preživnine sprva ni hotel plačevati, potem pa je več ni mogel. »V šoli sem se najprej dogovorila, da bom položnice plačevala z zamikom in po obrokih. Mislila sem, da mi bo uspelo, a preživnine, na katero sem upala, nikoli nisem dobila. Sledila je izvršba. Še dobro, da imam razširjeno socialno mrežo, predvsem pa upanje, da bo čez dve leti bolje, ker se bosta dva otroka od treh osamosvojila. Mnogi ostajajo v stiski sami,« pojasnjuje Marjana.
Račun za sto evrov
In mnogi ne znajo iz začaranega kroga, ki povezuje slab ekonomski položaj družine in šolske dosežke otrok. Podatkov za Slovenijo ni, a tuji raziskovalci so analizirali podatke iz mednarodne raziskave pismenosti Pisa in ugotovili, da otroci iz družin, ki niso v ekonomski stiski, brez težav izračunajo uporabno nalogo, ki se glasi: mama da Janezu sto evrov. Za 25 evrov si mora kupiti čevlje, za 45 šolsko torbo, kar mu ostane, lahko porabi za nogometno žogo. Koliko denarja mu bo ostalo za žogo? »Otroci iz družin, ki so že videli toliko denarja oziroma ne občutijo finančne stiske, zlahka sestavijo račun 25 plus 45 plus koliko je sto. Otroci iz družin, ki so v finančni stiski, pa začnejo razmišljati, kako je možno, da je Janez dobil toliko denarja,« je povedala raziskovalka Marjeta Doupona s Pedagoškega inštituta.
