Tiskane izdaje
Ljubljana – »Ker ne poznamo bistvenih dejstev, je vsako komentiranje s pravnega vidika primera problematično in neresno«, pojasnjuje profesor ljubljanske pravne fakultete Janez Kranjc.
»Ne vemo niti za kakšne narave akt gre niti ne vemo, kdo in po kakšnem postopku ga je sprejel. Ni znano, ali gre v resnici za navodilo, kot pravita v skupni izjavi Uran in Stres, za nek disciplinski ukrep, ali pa celo za kazen v smislu 1. točke 1. paragrafa kanona 1336 veljavnega cerkvenega zakonika.V vsakem primeru gre za interni akt določene organizacije, ki se ne tiče slovenskega prava, dokler se mu prizadeti podreja prostovoljno in ne da bi s tem kršil naše veljavno pravo, na kar vsekakor kaže izjava obeh nadškofov. Tudi sicer ima prizadeti možnost, da se »navodilu« ne podredi. Seveda bi s tem tvegal sankcije Cerkve kot institucije, ki je ukrep sprejela.Pravno zadeva ni nič drugačna, kot če bi šlo za uslužbenca multinacionalke, ki bi ga za določen čas poslali v neko tujo državo. Tudi to ne bi bil problem domačega prava, saj bi lahko tehtal med disciplinskimi sankcijami in podreditvijo razporeditvi ter bi se v teh okvirih torej odločal prostovoljno. Problem nadškofa Urana ni problem slovenskega pravnega reda. To bi postal, če bi na primer Vatikan zahteval njegovo izročitev (ekstradicijo) ali bi ga skušal nasilno odvesti iz Slovenije. Dokler ni tako, se zadeva ne tiče slovenskega prava. Nadškof Uran, ki se je podredil »navodilu«, je s tem pač pokazal, da ne želi nasprotovati cerkvenim sklepom, in da je zanj odhod v tujino manj hud kot insubordinacija. Ker gre, kot izhaja iz skupne izjave obeh nadškofov, za njegovo prostovoljno odločitev, je to z vidika slovenskega prava enako, kot če bi se iz kakega drugega razloga odločil začasno odpotovati in bivati v tuji deželi.«
