Prostovoljstvo na veliki preizkušnji

Tolmin – Planinsko društvo Tolmin praznuje 120-letnico delovanja in je peto najstarejše združenje planincev v državi. O zgodovini in sedanjih časih, ki planincem niso povsem pisani na kožo, smo se pogovarjali z dolgoletnim članom upravnega odbora društva in urednikom jubilejnega glasila Krpelj Žarkom Rovščkom.

Kaj so bili ključni dejavniki za formiranje sekcije Slovenskega planinskega društva leta 1896 v Tolminu? Najbrž ne zgolj ljubezen do gora.

Značilnost tistih časov je bil zelo močan nacionalni naboj. Planinstvo je temu samo sledilo. V Tolminu je že leta 1862 delovala Lavričeva čitalnica, čemur je sledilo ustanavljanje društev s slovensko nacionalno vsebino. Eno takšnih je bila tudi Soška podružnica Slovenskega planinskega društva (SPD), ki je bilo ustanovljeno tri leta prej v Ljubljani. Soška podružnica je bila četrta takšna pri nas in prva na Primorskem. Tam je delovala sekcija nemško-avstrijskega planinskega društva in Soška podružnica je bila sedem let njena edina slovenska protiutež na tem področju. Šele po letu 1900 so začeli ustanavljati druge podružnice, hčere SPD.

Takrat se še ni slutilo o časih, ki so prijahali z Italijani, toda dvojezične table prav tako niso bile ne samoumevne ne dovoljene.

Ne. Zelo pomemben trenutek za širitev dejavnosti je bila pridobitev koncesije takratnih obsoških županstev za gradnjo poti in objektov v gorah. Znano je, da je soška podružnica naslovila pobudo na nemško-avstrijsko društvo o dvojezičnem označevanju tabel, vendar je bil odgovor negativen. Ko pa je dobilo koncesijo na svojem območju, se je dejavnost zelo razmahnila. Že čez nekaj let je bilo tod označenih 64 planinskih poti. To je bila prestižna borba s tujci. Takratni cilj podružnice je bil vrniti slovenske gore Slovencem oziroma, kot so takrat rekli, je bilo treba dati slovenskim goram slovensko lice. V tem prizadevanju so tudi zgradili prvo planinsko kočo pod Krnom, znano Trillerjevo kočo, ki so jo odprli leta 1901.

Vsak začetek je težak, pravimo, in niti koča ni preživela prve zime. Ali je bil način zbiranja denarja s prostovoljnimi prispevki za takšne projekte podoben današnjemu?

Glavni prihodek je bila članarina. Res pa je, da niso bili člani zgolj posamezniki, ampak tudi tri občine in ustanove ter društva. Koča je doživela žalosten konec, saj je bila lokacija zanjo povsem zgrešena, na kar je opozarjal že znani alpinist in planinec Henrik Tuma, a ga niso poslušali. Nato so začeli načrtovati gradnjo Gregorčičeve koče z vseslovensko akcijo nabiranja denarnih prispevkov. Ampak načrti niso bili nikoli izvedeni v vzponih in padcih društva do prve svetovne vojne.

Vojna je opravila svoje, po njej je sledilo povsem drugačno poglavje.

Po veliki vojni je podružnica životarila, a edina od primorskih podružnic je vztrajala vse do leta 1928, ko je bila v splošnem pogromu slovenskih društev ukinjena z aretacijo predsednika in zaplembo arhiva. Vmes je leta 1924 zaživel ilegalen Planinski klub Krpelj, ki je bil poskus ohranjanja planinske ideje na tem območju. Po naključju je klub postal tudi pionir speleoloških raziskav v Posočju.

Pobude o Gregorčičevi koči pa ni bilo mogoče obuditi?

Ne. Že ohranjanje planinstva je bila težka naloga v takšnih razmerah. Po drugi svetovni vojni je bilo na temeljih nekdanjega italijanskega mavzoleja pod Krnom zgrajeno današnje Gomilščkovo zavetišče, vendar z Gregorčičevo kočo nima ničesar skupnega razen tega, da stoji na Krnu.

Nato je sledilo obdobje, ko smo bili tako rekoč vsi planinci.

Novo Planinsko društvo za okraj Tolmin je zaživelo na ramenih nekdanjih krpeljcev in članov nekdanje Soške podružnice kmalu po drugi svetovni vojni in je zajemalo območje od Triglava pa skoraj do Kanala. Ambicije društva so bile temu primerno velike. Razvijali so vse mogoče dejavnosti do obsega, ki ga imamo danes. Mladinski odsek ima več kot 50-letno tradicijo, alpinistični je star skoraj 40 let, zelo aktivni so jamarstvo, fotografska dejavnost, markacisti, odsek za varstvo gorske narave, gospodarski, ki je osnova ... V socializmu je bilo v modi množično planinstvo, ker druge športne ponudbe ni bilo toliko. Včasih smo imeli več kot 1000 članov, zdaj pa se številka giblje okoli 700, kar nas uvršča med močnejša planinska društva.

Ali Slovenija zagotavlja razmere, v katerih se lahko planinstvo normalno razvija?

Današnji čas je velika preizkušnja za prostovoljstvo, saj mu razmere niso v prid. Prav tako niso v prid društvenem delovanju. Koča na planini Razor je podjetje v malem, na primer, z vsemi zahtevami glede inšpekcij in davkov. Za tem pa je ogromno prostovoljskega dela. Čudim se, da planinsko tako ozaveščen narod ne zmore sprejeti zakona, da bi bila društva, ki imajo takšne objekte in ki dokazano dohodek namenjajo planinski dejavnosti, za ta delež oproščena davka. Ni pošteno, da država obdavči prostovoljstvo. Društva so ljudje, samo ljudje. In ti delajo na tem področju velikansko delo. Ena stvar je hoditi v hribe, ko pa se požene organizacijsko kolesje za tem, pa se poezija kmalu konča.