Protesti počasi preraščajo v politične zahteve

Polna Linhartova dvorana je za nekaj ur spet postala družbenopolitična »hiša vzhajajočega sonca« iz 80. let.

čet, 31.01.2013, 22:44

Ljubljana - »Pozdravljena, Slovenija!« je pred nabito polno dvorano Cankarjevega doma dejal Miha Butara, veteran vojne za Slovenijo. »Zakaj sem tu? Ukradli so nam državo, ukradli so nam osamosvojitev, izkrivljajo njeno vsebino in si jo lastijo,« je dejal in požel aplavz.

Javna tribuna Društva pisateljev Slovenije je danes privabila množico ljudi, ki je dogajanje spremljala celo v preddverju. Govorci iz različnih skupin civilne družbe so izrazili nekaj temeljnih zahtev: odstop vlade in prehodna vlada, kaznovanje roparjev tranzicije, zamrzne naj se nezakonito pridobljeno premoženje, funkcionarji, osumljeni korupcije, naj odstopijo, dosledna ločitev Cerkve od države, razpustitev parlamenta, pred tem pa naj pri spremembi volilnega zakona sodelujejo državljani. S pesmimi upora so jih spontano »prekinjale« Kombinatke, ki so postale že stalnica protestov.

Prav artikulacija zahtev protestnikov je bila namen prve tribune, je v uvodu dejal predsednik Društva pisateljev Veno Taufer. »Slovenska država je utemeljena na blaginji, v skladu z naravnimi danostmi in zmožnostmi prebivalstva. A zgodili so se tatvine, kraje, ropi. To je tisto, kar je povzročilo gnev državljanov, da so prišli na ulice,« je poudaril.

»Demokracija ni čreda ovac. Je strukturirana družba z dolžnostmi in pravicami, ki so trezno porazdeljene. Brez tega demokracije ni. Zato se je ne da ustvariti z dekretom,« je dejal France Bučar, predsednik prve slovenske skupščine. »Osamosvojili smo državo in mislili, da je s tem stvar opravljena,« je dodal, a uveljavilo se je načelo: Mi namesto vas! »Ljudem gre izključno za to, da so na oblasti. Če bo šlo tako naprej, prej ali slej pridemo v totalitarizem,« je dejal Bučar in nadaljeval: »Dokler bomo imeli parlament, ki je popolnoma odvisen od nosilcev moči, toliko časa bo to država s parlamentarno demokracijo, kjer nimamo ne parlamenta ne demokracije!«

Spomenka Hribar je spomnila, da so bili v zgodovini ljudje trikrat v podobni apatiji in strahu: leta 1941, konec 80. let in zdaj. Vedno smo se znali upreti. A se prvi obliki vstaje, proti okupatorju in življenju v skupni državi, razlikujeta od zadnje, ki je proti lastni oblasti, pravi Hribarjeva. Da so nam ugrabili državo, smo krivi tudi sami, meni Igor Koršič, predstavnik Koksa. »Glavni problem ni Janez Janša, problem smo mi. Neodgovorni in nezahtevni državljani smo krivi, da so nam državo zavozili. Politiko smo postavili na božji prestol - dela, kar se ji zljubi.« Pozval je k pripravi programov, katerih cilj bo ustvarjalna, podjetna, solidarna in zato uspešna Slovenija. Tudi zgodovinar Jože Pirjevec je množici zaklical: »Dajmo! Za Slovenijo po meri naših zmožnosti in talentov! Dajmo! Za Slovenijo, ki nas bo vredna!«

»Ljubljeni vodje« doživeli nezaupnico kulture

Nabito polna Linhartova dvorana Cankarjevega doma je za nekaj ur spet postala družbenopolitična »hiša vzhajajočega sonca« iz 80. let, kot se je slikovito izrazil eden izmed udeležencev. Društvu slovenskih pisateljev je pod eno streho uspelo zbrati 70 skupin civilne družbe.

Nastopilo je približno trideset govorcev. Simboličnim »očetom« in »materam« države, kulturnikom in umetnikom, pisateljem in pesnikom, intelektualcem, študentom, veteranom vojne za Slovenijo in celotni paleti alternativcev je uspelo govoriti o isti stvari: o spremembi delovanja političnih elit. Njihovo skupno pot do tega cilja je javna tribuna pospešila. Sociolog in kulturni kritik Nikola Janović sicer pravi, da družbenopolitični kontekst ni primerljiv z 80. leti. »Takrat so civilna gibanja želela spremeniti družbeno strukturo in postaviti državo na principih svobode, enakosti in človekovih pravic. Zdaj je položaj drugačen. Ne gre za takšne strukturne premike, temveč za zahteve po spremembi političnega sistema, po manj korupcije in več demokracije.«

O manj korupcije in več demokracije bi na tribuni mogoče lahko govoril predsednik vlade Janez Janša ali »ljubljeni vodja«, kot ga je označil pisatelj Tone Peršak. Janša je bil glavna tarča zahtev po spremembi in z njim seveda vladajoča koalicija. Tudi omemba »klerofašistov« je požela podobno silne negativne odzive zbranih. Veliko bolje ni šlo niti levi opciji. »Prišla sem pogledat, ali smo še zaželeni,« je svoj prihod nekoliko kislo pojasnila poslanka SD Andreja Črnak Meglič. No, zaželeni ravno niso bili, zagotovo pa ne najbolj nezaželeni. Letelo je predvsem po njihovem nekdanjem »ljubljenem vodji« Borutu Pahorju, ki bi po oceni udeležencev kot predsednik republike moral vzpostavljati bolj moralno politiko, a je raje tiho. Sicer politikov, razen predsednika TRS Matjaža Hanžka, včeraj ni bilo na spregled. Opazen je bil še en poslanec SD Mirko Brulc, ki si mu v polni dvorani, z več kot 600 udeleženci, ni uspelo priboriti stola ali pa je začutil, da je v tej dvorani, v nasprotju z državnim zborom, suveren res ljudstvo in si je ponižno odmeril sedišče na stopnicah. Sumljivo malo je bilo zahtev po odstopu prav tako koruptivno tveganega »zamrznjenega« predsednika PS Zorana Jankovića. Gre za hipokrizijo? Verjetno ne, bolj za zdravo presojo; očitno je tribuna bolje kot on presodila, da je z njim politično konec in da na ta led ne bo več posijalo iz hiše vzhajajočega sonca.

Dogodek je sicer potekal kulturno. Kombinatke so, medtem ko so govorci nabirali zrak in pilili misli, pele pesem upora in puntarsko pesem, zbrana množica pa jim je, najprej obotavljivo, nato pa odločno pritegnila. Tu in tam se je oglasil kakšen nekulturen kričač, ki pa je takoj doživel kulturno sankcijo. Nazadnje od igralke Polone Vetrih, ki se ji je drl prav za vrat. »No, dajte, no, tudi kričati je treba znati,« ga je hitro utišala.

Povezane novice

Tiha moč upora
31. januar ob 21:00
Protestniki vedo, česa nočejo, a zdaj je tudi bolj jasno, kaj hočejo.
Prijavi sovražni govor