Pravzaprav se zdi skoraj neverjetno, da je po petih dneh od imenovanja nove vlade eno osrednjih notranjepolitičnih vprašanj v državi zvezda stalnica slovenskega političnega prizorišča od osamosvojitve do danes - Dimitrij Rupel. Kot v potrditev teze, da se v Sloveniji oblasti menjajo, Rupel pa, tako ali drugače, ostaja v središču dogajanja. Tudi tokrat zgodba poteka hrupno in kontraverzno: od vladne potrditve Ruplove kandidature za veleposlanika na Dunaju le dan, preden je izgubila pooblastila, pa do grožnje, da bo zavrnjeni kandidat po sodni poti izpodbijal odločitev predsednika države.
Vendar ima zaplet širše razsežnosti. Če odluščimo pravne zadrege, ki jih nedvomno povzroča nesrečno spremenjeni zakon o zunanjih zadevah, po katerem zdaj ne bi mogel postati veleposlanik niti sam Danilo Türk, in če za trenutek pozabimo, da v skladu z zakonodajo Dimitrija Rupla ne čaka niti služba na zunanjem ministrstvu, kaj šele veleposlaniško mesto, se v središče zgodbe postavi razmerje med dvema trenutno najmočnejšima politikoma v državi - predsednikom republike in predsednikom vlade. Prvi je jasno povedal, da za časa njegovega mandata Dimitrij Rupel pač ne bo veleposlanik na Dunaju. Kot osrednji argument pa navedel »nezaupanje« v nekdanjega ministra, kar kaže, da so Türkove zamere globoke, in ne koreninijo (samo) v predsedniški predvolilni kampanji. In da so pravni zapleti samo dodatek, in ne bistvo problema.
Drugi, novi predsednik vlade, se je tako znašel v kočljivem položaju. Njegova znamenita politična drža »sodelovanja« in »konsenza« je že na začetku na hudi preizkušnji. Po ponedeljkovem »spravnem« sestanku s predsednikom države ni več dvoma, da bo morala vlada razpise za veleposlanike ponoviti. To pomeni odprtje fronte z opozicijo, ki jo Pahor z dramatičnimi pozivi nenehno vabi k sodelovanju. Pomeni tudi prvi umik v merjenju moči med vladno in predsedniško palačo, kjer očitno ne nameravajo (več) sprejemati vloge tihega izvrševalca vladnih odločitev. Pahor je tako, še preden je dobro sedel za premiersko mizo, dobil prvo lekcijo; da bodo namreč tudi v prihodnjem mandatu, enako ali še bolj kakor s tekmeci, naporna in pomembna razmerja z zavezniki.