Tiskane izdaje
Slovenska krovna zveza za psihoterapijo (SKZP) in Združenje psihoterapevtov Slovenije (ZPS) sta pred dnevi podpisali memorandum o sodelovanju, kot korak k vzpostavitvi registra in strokovne zbornice Zveze združenj psihoterapevtov Slovenije, predvsem pa k skupnemu cilju: zakonski ureditvi psihoterapevtske dejavnosti v državi. »Cilj, ki smo si ga zastavili, je, da se področje psihoterapije uredi s posebnim zakonom o psihoterapevtski dejavnosti, da se psihoterapija uveljavi kot samostojna znanstvena disciplina in neodvisen poklic. Zdaj poklic uradno niti ne obstaja, obstaja le storitev psihoterapije v okviru zdravstva kot storitev psihologov ali psihiatrov. V SKZP in ZPS menimo, da psihoterapija ni zgolj nekakšen izrastek psihiatrije ali klinične psihologije, ampak neodvisen samostojen poklic. K njegovemu nastanku so pripomogle tudi druge znanstvene discipline, denimo sociologija, filozofija in pedagogika,« je pojasnil Tomaž Flajs, predsednik SKZP.
Nihče ne vpraša
Z napotnico osebnega zdravnika je torej mogoče iti na psihoterapijo h kliničnemu psihologu v zdravstveni dom ali k psihiatru, vendar sploh ni nujno, da sta se usposabljala v tej smeri. Čakalne dobe so ponekod tudi več kot eno leto, v mnogih krajih pa takšna pomoč ni dostopna.
Po drugi strani pa samoplačniški trg cveti. Na njem si konkurirajo strokovnjaki, ki se že desetletja izpopolnjujejo in širijo obzorja, in posamezniki, ki so opravili kakšen dvodnevni tečaj ali pa še tega ne. »Če greste na Ajpes, se kot psihoterapevt prijavite pod druge zdravstvene dejavnosti in vas ne bo nihče vprašal, za kaj ste usposobljeni,« pravi Flajs. Na Ajpesu je registriranih več kot sto samostojnih podjetnikov psihoterapevtov, mnogi med njimi so odlični, kakšen pa je tudi takšen, ki je v tej dejavnosti videl možnost za dodatni zaslužek ali je tedaj, ko je imel sam težave, začutil, da je poklican zanjo. »Uporabniki so pogosto ljudje v občutljivih življenjskih situacijah, tudi bolj ranljivi, lahko so tudi žrtve raznih zlorab, finančnih, čustvenih in drugih. Neusposobljen psihoterapevt lahko naredi veliko škode. V najboljšem primeru pa je psihoterapija brez vsakega učinka. Ljudje zapravijo čas in denar za nič,« je pojasnil Flajs.
Poseben problem je, ko uporabnik kaže znake resne duševne bolezni, kar usposobljen terapevt prepozna in ga napoti, denimo, k psihiatru, ob nekompetentnem človeku pa lahko konča s hujšimi patologijami.
Nujna osebna zrelost
»Usposabljanje za psihoterapevta mora zajemati teorijo, lastno izkušnjo, ki mu omogoča, da spoznava svoje osebnostne procese, da ne pregori in ohranja čustveno stabilnost, ter delo s strankami pod supervizijo,« je naštel Flajs. SKZP in ZPS sta se strinjali tudi s stališčem, da lahko kandidati v izobraževanje za poklic psihoterapevta vstopajo šele po končani univerzitetni izobrazbi oziroma po končani drugi bolonjski stopnji izobraževanja, saj so prepričani, da morajo biti tudi osebnostno zreli, kar jim prinesejo leta in osebne življenjske izkušnje.
Za zdaj imata vsaka svoj register članov z evropsko ali slovensko diplomo iz psihoterapije, ki so zavezani etičnim in strokovnim standardom. Združenje psihoterapevtov Slovenije je naslednik najstarejše organizacije psihoterapevtov v državi in združuje večinoma specialiste psihiatre in klinične psihologe ter druge visoko izobražene strokovnjake v zdravstvu. Slovenska krovna zveza za psihoterapijo je zveza društev, ki izobražujejo, raziskujejo in so dejavni v praksi. Je članica Evropske zveze za psihoterapijo (EAP) in povezuje različne psihoterapevtske šole.
Urejen register in več iz zdravstvene blagajne
Cene za uro psihoterapije se gibljejo od 30 do 120 evrov, toliko pa si mnogi ljudje v stiski ne morejo privoščiti, sploh če potrebujejo več ur terapije na mesec. Zato uporabniki upajo, da bi zakon o psihoterapevtski dejavnosti spremenil tudi model financiranja teh storitev in da bi bile bolj financirane iz zdravstvene blagajne.
»Od leta 2006 do 2010 je na ministrstvu za zdravje delovala delovna skupina za pripravo zakona o psihoterapevtski dejavnosti. Po tem pa je predlog zakona obležal v predalu. Signali, ki jih dobivamo iz zdravstvenega ministrstva, so, da bi po njihovem mnenju zadostovalo psihoterapijo vključiti v krovni zakon o zdravstveni dejavnosti, s čimer se ne strinjamo. Menimo, da je potreben poseben zakon,« je dejal predsednik SKZP.
Kaj o zahtevah psihoterapevtskih združenj menijo na ministrstvu za zdravje? Odgovorili so, da ministrstvo uresničuje naloge, ki so zapisane v resoluciji nacionalnega načrta zdravstvenega varstva 2016-2025 Skupaj za družbo zdravja. »Skladno z resolucijo so prioritetna področja za leto 2016 ureditev koncesij v zdravstvu, zdravstveno zavarovanje, ureditev lekarniške dejavnosti in področja zdravstvenih delavcev, spremembe pri omejevanju porabe tobačnih in povezanih izdelkov, celovita ureditev zbirke podatkov v zdravstvu, spremembe na področju pacientovih pravic, nadaljevanje razvoja novega koncepta delovanja službe nujne medicinske pomoči. Priprava zakona o psihoterapevtski dejavnosti je zato umeščena v leto 2017,« so pojasnili.
Še junija 2015 niso videli nobene potrebe po posebnem zakonu.
