Tiskane izdaje
Rigonce – Podobe s slovensko-hrvaške meje so iz dneva v dan manj prijazne in vse bolj »militarizirane«. Kolone ljudi, ki so po prestopu zelene meje po nekajurnem čakanju na skrbno zavarovanem ter za novinarje in tudi številne humanitarne delavce nedostopnem travniku, so proti avtobusom in sprejemnemu centru v Dobovi skupaj pospremili policisti in (oboroženi) vojaki.
Namesto da bi slovenska oblast naredila vse za umiritev razmer in popolnoma nepotrebnih napetosti, se zdi, da se je vlada odločila območje, kjer begunci prestopajo mejo, »odrezati od sveta« in, predvsem, od novinarjev. Novinarsko delo na terenu se, kot nikjer drugod na tako imenovani balkanski begunski poti, sistematično onemogoča, s podobnimi težavami pa se srečujejo tudi številni humanitarni delavci, prostovoljci in aktivisti (domači in tuji), ki kakršne koli pomoči nujno potrebnim beguncem ne morejo dostaviti. Država vse bolj birokratizira preskrbo beguncev, civilno družbo, ki je ob prvem begunskem valu opravila glavnino dela in premore veliko več znanja, izkušenj in empatije, pa potiska na stran. To ustvarja ozračje izrednih razmer in življenje otežuje tako beguncem kot policistom, vojakom, prostovoljcem in tudi novinarjem.
Skoraj vojno stanje
V pogovoru z utrujenimi policisti in vojaki se človeku zdi, da živimo v skoraj vojnih razmerah: vsi so prepričani, da se bodo razmere le še zaostrovale, kar psihološko gotovo slabo vpliva na njihovo delo. Begunci, ki so zbežali iz najbolj krvave vojne našega časa, se ob pogledu na avtomatske puške pripadnikov Slovenske vojske ne morejo počutiti ravno sproščeno, čeprav so njihove naloge jasne in tako rekoč civilne. Tisti, ki odločajo o obravnavi beguncev po prehodu slovenske meje, bi nujno potrebovali hiter tečaj osnovne psihologije.
Foto: Jure Eržen/Delo
Namestitveni in sprejemni centri v Posavju so bili tudi včeraj povsem polni. Skozi Rigonce je v Slovenijo do poznega popoldneva vstopilo okoli 6000 ljudi. Izza vasice in sveže preoranih polj so policisti in vojaki begunce v večjih skupinah vodili proti stičišču poti, kjer so jih ob zdaj že »slavni« kapelici pobirali mestni avtobusi in jih vozili proti bližnjemu sprejemnemu centru v Dobovi, od koder naj bi ti svojo pot z vlakom nadaljevali proti avstrijski meji. Zaradi pomanjkanja avtobusov – begunce prevažajo z avtobusi Ljubljanskega potniškega prometa – je moralo več sto beguncev celotno pot od Rigonc do Dobove včeraj spet prepešačiti.
»Lačni smo in žejni. Tako sem utrujena, da komaj govorim. Že dva dni nismo ne jedli, ne pili, ne spali. Pred eno uro so nam neki ljudje dali štruco kruha. Hvala, hvala jim,« je na robu begunske kolone na poti proti Evropi, v kateri je bilo okoli 800 ljudi, dejala 26-letna Nivet iz Alepa, ki je skupaj z dvema malima hčerama, očetom in sosedom na pot krenila pred petnajstimi dnevi. Njena hiša je bila porušena v bombardiranju. V zadnjih tednih se je – tudi zaradi ruskega bombardiranja – vojna v Alepu, največjem sirskem mestu, še dodatno razplamtela. Mesto naj bi samo v zadnjih sedmih dneh zapustilo okoli 50.000 ljudi. Večina je krenila proti Turčiji, kjer se ni težko pridružiti zdaj že dodobra ustaljenim begunskim potem čez grške otoke, Makedonijo, Srbijo in Hrvaško.
Najhuje je bilo na Lezbosu
»Ostali smo brez prihodnosti. V Siriji obstajajo le še sovražniki navadnih ljudi. Skrajni islamisti in režim Bašarja al Asada. Vsi drugi smo ujeti. Kdo bo ustavil vojno? Si sploh kdo želi ustaviti vojno?« se je jezno spraševal utrujeni gospod. Vnukinji sta ga trdno držali za roke. Možakar ni mogel skrivati solz. Hči, Nivet, ga je poskušala umiriti. »Veliko smo videli … Radi bi se le naspali in nekaj pojedli, potem bomo šli naprej. Zakaj moramo čakati? Na vsej poti je bilo najhuje na Lezbosu, kjer smo morali tri dni spati na prostem. Hčerkici sta zboleli …« je nadaljevala Nivet, ki hoče k sorodnikom v Nemčijo.
Foto: Jure Eržen/Delo
Policisti in vojaki so veliko skupino beguncev spet posedli v travo, ki jo je toplo jesensko sonce vsaj malo posušilo. Nekateri so po bližnjem koruznem polju ob jeznih krikih policistov iskali še poslednje storže koruze. Nekateri so prosili za vodo, drugi so izmučeni zaspali. Otroci so, ne poznavajoč lepše dni, skakali po njivi; živela je igra. Matere so jih opozarjale, a ni kaj dosti zaleglo. Med begunci, ki smo jih spremljali včeraj, je bilo še več otrok in družin, kot v preteklih dneh.
Najbolj tragično od vsega je, da takšni prizori postajajo rutinski.
