Radio Kričač se vrača na 88,8 MHz

K uporu ne bo pozival, obuditi pa želi spomin na nepopustljiv upor proti okupatorju.

Objavljeno
25. april 2015 20.33
R.N.
R.N.

»Govori radio Osvobodile fronte!« Tako se je 17. novembra 1941 prvič oglasil Radio Kričač. Do aprila 1942 je Ljubljančanke in Ljubljančane spodbujal k uporu proti italijanskem okupatorju, ki je februarja 1942 slovensko prestolnico obdal z žico in jo spremenil v neke vrste taborišče. Uporniško gibanje, ki je tesno sodelovalo s partizansko vojsko, je namreč dobivalo čedalje večji zagon, ključno vlogo pri tem pa je imel prav Radio Kričač.

Radio je oddajal v rednih presledkih, vedno z druge lokacije in ob nenehni nevarnosti izdaje. Zato so aktivisti in tehniki OF razvili naprave, ki so se dale hitro sestaviti in razstaviti ter prenesti na drugo lokacijo. Kričač je oddajal večinoma ob ponedeljkih, sredah in sobotah okoli osme zvečer. Prebivalce je spodbujal k odporu, svaril pred kolaboranti in poskušal demoralizirati italijansko okupatorsko vojsko s sporočili v italijanščini.

Ves čas, ko je deloval, ga je okupator poskušal odkriti. Pri iskanju oddajnika je na neki točki sodelovalo več kot tisoč italijanskih vojakov, ki so uporabljali takrat najsodobnejšo tehniko za elektronsko odkrivanje. A Radia Kričač niso nikoli našli. Namesto tega so njegovo nadaljnje oddajanje preprečili tako, da so zasegli prav vse radijske sprejemnike v mestu.


Edina odporniška radijska postaja

A s tem so le še utrdili legendarni status Radia Kričač, edine odporniške radijske postaje, ki je oddajala znotraj okupirane Evrope. Radio Osvobodilne fronte se je naslednjič oglasil 9. maja 1945, na dan osvoboditve Ljubljane. In prav v čast tej obletnici je trojica radijskih veteranov spet obudila njegovega duha.

Na neznani lokaciji v Ljubljani so Marjan Rogelj, Andrej B. Pengov in Aleš Kardelj postavili oddajnik in z nekaj malega sodobne opreme na frekvenci 88,8 megaherca 27. aprila začeli oddajati program Radia Kričač.

»Ljudi hočemo spomniti, zakaj se je bilo vredno upreti in potem tudi zmagati. Tudi zato, ker naši predniki niso hoteli ostati hlapci in postati sužnji in ker tega, četudi sem in tja slabo kaže, nočemo niti dandanes. Povejte mi za človeka, ki bi hotel biti hlapec! Ne mi, ne naši otroci in ne vnuki,« je povedal Pengov.

»Spomin ob 70. obletnici konca druge svetovne vojne in zmage nad fašizmom mi vzbuja predvsem spoštovanje do vrednot upora in organiziranosti Osvobodilne fronte v okupirani Ljubljani, ki danes ponosno nosi naziv mesto heroj. Nikoli odkriti radio je med najsvetlejšimi oblikami iz mozaika upora, ki je privedel do končne zmage,« je še dejal Kardelj.

Naprej, zastava slave

Njegov radijski kolega Marjan Rogelj pa opozarja, da »je vse več prikritih in odkritih metod zmanjševanja pomena NOB, celo prepričanj, da je bil ta napaka. To je grobo teptanje resnice in zgodovinskih dejstev. Upam, da bo jubilejni Kričač spet dal sijaj našemu plemenitemu uporu v drugi svetovni vojni.«

Pomembno vlogo ima tudi oddaja, s katero so se na Kričaču poklonili Francetu Prešernu. Svojo oddajo so vnaprej napovedali in z uradnega ljubljanskega radia celo naskrivaj prenesli nekaj materiala in opreme, oddajali pa so iz stanovanja na Starem trgu. Začeli so jo s poznejšo slovensko himno Naprej, zastave slave, končali pa s Hej, Slovani, ki je potem postala jugoslovanska himna.

Oddaja je bila zaradi odličnega nagovora Prežihovega Voranca ter številnih recitacij slovenske poezije med poslušalstvom odlično sprejeta in je še dodatno raztogotila italijansko oblast v mestu.

Današnji Radio Kričač seveda ni ilegalni radio, ki bi pozival k uporu, je pa radio, ki s kombinacijo glasbe in pogovorov ter spominov obuja duha nepopustljivega upora proti okupatorju in veselje tistega majskega jutra, ko je na Magistratu zaplapolala slovenska zastava.