Tiskane izdaje
Kakšnih petnajst minut pred napovedanim časom, okrog pol štirih popoldne, so prvi avtomobilski starčki pribrzeli čez nekdanji kobiljski mejni prehod in nič kaj starčevsko so potem bentleyi, chevroleti, chryslerji, lafrancei, rolls-roycei in drugi starodobniki zvenečih imen zanesljivo požirali kilometre stranskih, še mnogim Slovencem malo znanih cest od Kobilja skozi Dobrovnik proti Murski Soboti. Po dobrih enajst tisoč kilometrih od Pekinga do meje s Slovenijo so si posadke več kot stotih starodobnikov očitno nabrale dovolj izkušenj z navigacijo, da se na poti do Murske Sobote, pozneje pa tudi naprej do Maribora, nihče ni izgubil, čeprav tekmovalci letošnjega šestega relija starodobnikov Peking-Pariz prihajajo iz Avstralije, Nove Zelandije, ZDA, Kanade in iz zahodnoevropskih držav (le par Hradecky s porschejem 911 iz leta 1974 prihaja z vzhoda Evrope - iz Češke, iz Slovaške pa je še sovoznica Američana Joeja Robillarda Alzbeta Katuscakova).
Infografika: Delo
Dosedanji rezultati relija kažejo, da so nekoč avtomobile izdelovali za vse življenje. Od sto sedmih prijavljenih tekmovalnih avtomobilov, med katerimi je bil najstarejši avtomobil American LaFrance iz leta 1915, jih je do danes zaradi okvar odstopilo le šest, med njimi tudi omenjeni »starček«. Toda še vedno je na poti dve leti mlajši avtomobil istega proizvajalca, ki je drugi najstarejši udeleženec relija, vozita pa ga Avstrijca Ingo Strolz in Werner Gassner.
Da so avtomobili vzdržali tolikšno pot in jo bodo vzdržali še do Pariza, kjer morajo biti do nedelje, je potrebno veliko truda, nam je dejal Američan Joe Robillard, ki s sovoznico Alzbeto Katuscakovo vozi chevroleta coupeja iz leta 1939. »Tekmovanje je sicer čudovito in zanimivo, a je daljše in bolj težavno, kot sva pričakovala s sovoznico. Pred tem sem vozil le en daljši reli iz Španije v Maroko, to je torej moja druga, a veliko daljša preizkušnja in na njej sta nama bili dve stvari posebno težavni: prva je ta, da je treba avtomobil nenehno vzdrževati in popravljati. Vsak večer so potrebna manjša ali večja popravila. Druga težava je utrujenost. Voziš ves dan, nato še popravila avta in nekaj ur spanja, pa spet ves dan vožnje in tako dan za dnem. Težko je ohraniti dovolj energije, da voziš zanesljivo in varno.«
Foto: Tadej Regent/Delo
In kako je bilo po toliko kilometrih in neštetih državah pripeljati v majhno Slovenijo, smo ga vprašali. »Takoj, ko smo pripeljali čez mejo iz Madžarske, je ob cesti stal človek z veliko slovensko zastavo in širokim nasmehom in takoj sva se počutila dobrodošla. Na naslednjih kilometrih poti sva videla še veliko nasmehov in veliko prijaznega mahanja, zato se tu počutiva res prijetno.«
Karavana starodobnikov bo jutri - potem ko bo prenočila v mariborskem hotelu Habakuk - nadaljevala pot prek Lovrenca na Pohorju in Koroške, Vranskega, Iga in Bistre do Ljubljane, kjer bodo znova prenočili, nato pa pot nadaljevali čez Dražgoše do mejnega Rateče in naprej v Italijo.
