Tiskane izdaje
Ljubljana – Zagovornik načela enakosti Boštjan Vernik Šetinc je jasen: ob omejevanju nošenja rut v javnih ustanovah bi lahko posumili, da to pomeni posredno diskriminacijo pri uživanju pravice do javnega izražanja verskih prepričanj. Toda prijav zaradi diskriminacije pri nas tako rekoč ni.
Po besedah zagovornika načela enakih možnosti pri ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Boštjana Vernika Šetinca pri izražanju verskega prepričanja za državljane velja splošno načelo: kar ni prepovedano, je dovoljeno, če s svojim ravnanjem ne kršijo pravic drugih. Za državo pa velja obratno – lahko naredi, kar ji je izrecno dovoljeno.
Temeljna pravica
Pravica do izražanja verskih prepričanj je temeljna človekova pravica, ki jo varuje tudi ustava, pojasnjujejo v uradu za verske skupnosti. Vendar v ustavi ni natančno določeno, kaj so sestavine verske svobode in kakšen je njen domet. »Vsebino in obseg te pravice podrobneje opredeljujejo mednarodni instrumenti. Deveti člen evropske konvencije o človekovih pravicah določa, da vključuje svobodo, da človek sam ali skupaj z drugimi ter zasebno ali javno izraža svojo vero ali prepričanje pri bogoslužju, pouku, v praksi ali pri verskih obredih.«
To pomeni, da lahko vernice, ki svoje versko prepričanje izražajo, denimo, z zakrivanjem obraza ali nošenjem rute, to počnejo v javnih ustanovah; tudi v šoli, zdravstvenem domu, na banki, v parlamentu ali na delovnem mestu. Pristojni lahko podvomijo o njihovi identiteti, denimo zaradi suma, da ogrožajo javno varnost. A v teh primerih morajo izvesti razumno prilagoditev: če zahtevajo, da razkrijejo obraz, mora biti oseba, ki ji ga bodo pokazale, ženskega spola. Sicer so diskiminirane.
Pravica je hkrati omejena s svojim poseganjem v druge pravice. »Ena od teh je svoboda vesti,« pojasnjuje zagovornik Boštjan Vernik Šetinc. »Ampak z nošenjem rute nikogar ne nagovarjaš in tudi nikogar ne izzivaš, vsaj ne v našem okolju. Tudi drugi izražajo svoja prepričanja z vidnimi simboli. Rastafarijanci imajo dolge lase, sikhi turbane. Če se ti odločijo, da bodo, denimo, policisti, bodo na glavi imeli turbane v barvi uniforme. Tudi redovnice imajo na glavi rute, duhovniki pa so pokriti s kuto. Razlik v obravnavi zaradi izražanja verskega prepričanja ne sme biti.«
Rute na delovnem mestu
Prijav zaradi diskriminacije je izredno malo, a to ne pomeni, da diskriminacije ni. »Tudi nosečnice se ne pritožujejo, ko jih odpuščajo, pa vemo, da se to dogaja. Raziskave na ravni Evropske unije kažejo, da je vsak peti človek žrtev diskriminacije zaradi verskih prepričanj, res pa je, da je število v različnih državah različno. Na nas se je obrnila prijateljica muslimanke, ki ji niso dovolili, da bi med opravljanjem prakse nosila ruto. Povedal sem ji, kaj se da narediti. Da ne dovoliš rute na delovnem mestu, moraš imeti zelo posebne razloge, ki morajo odtehtati pravico do javnega izražanja verskega prepričanja. A dekle nazadnje ni podalo prijave in je ruto raje snelo,« pravi zagovornik.
O diskriminaciji je že velikokrat presojalo Evropsko sodišče za človekove pravice. V primerih, ki so si na videz zelo podobni, je sprejelo različne odločitve. »Iz tega lahko razberemo, da je treba vsak primer obravnavati v kontekstu. V enem od primerov je presodilo, da je bila omejitev uporabe verskega simbola v bolnišnici iz varnostnih razlogov dopustna, v drugem pa, da ne. V tem primeru je zasebni delodajalec želel biti nevtralen do svojih potrošnikov, zato je želel premestiti prodajalko vozovnic, ki je nosila ruto, na drugo delovno mesto. Ponudil ji je številne prilagoditve, a jih ni sprejela. Sodišče je presodilo, da je bila zahteva delodajalca neutemeljena. Sporočilo je bilo jasno: ljudje nimamo pravice, da ravnamo na podlagi lastnih predsodkov,« pravi Boštjan Vernik Šetinc.
Zagovornik poudarja, da je v Sloveniji zaščita pred diskriminacijo zelo šibka in navidezna. »Med pripadniki določenih manjšin ni zaupanja, da jih je država sposobna zaščititi. Muslimani, denimo, morajo biti pokopani sami, toda nobeden od njih ni izpostavil problema dvojnega zaračunavanja cene za enojen grob v eni od občin, ker se njihova skupnost ni hotela postaviti po robu lokalnim oblastem.«
