Simona Fajfar, Kočevje
Ljubljana, Kočevje – Med ravnatelji šol in vrtcev je že nekaj časa najbolj vroča tema dostop do informacij javnega značaja. Prejemajo namreč odločbe informacijske pooblaščenke, da morajo zasebniku posredovati podatke, ki zadevajo varnost šol.
Podobno kot številni kolegi je ravnatelj kočevske OŠ Zbora odposlancev Franc Gornik pred dnevi prejel odločbo informacijske pooblaščenke, ki zahteva pojasnilo, zakaj zasebniku niso posredovali zahtevanih javnih informacij: izjavo o varnosti z oceno tveganja, načrt reševanja in umika v primeru nesreč, načrt dajanja prve pomoči in s tem povezane pogodbe ter račune.
Zgodba se je začela oktobra, ko je Gornik prejel elektronsko pošto Dževada Ćatića, naj mu posreduje te podatke: »Pošto sem zbrisal, saj ljudje, ki naše podatke potrebujejo, napišejo, za kaj.« Menil je, da gre v neformalnem zapisu za potegavščino in je pošto zbrisal. To so očitno storili še v približno 300 šolah in vrtcih. Dževada Ćatića nam ni uspelo najti. V Sloveniji menda živijo štirje s takšnim imenom in priimkom, eden je tudi sekretar civilne iniciative za odgovorno šolo. Na kontaktne številke društva nam ni uspelo priklicati nikogar, prav tako ni bilo odziva na naša sporočila.
Predsednik Združenja ravnateljic in ravnateljev osnovnega in glasbenega šolstva Alen Kofol je opozoril, da bi priprava zahtevanih informacij za vsako šolo pomenila obsežno delo »prikrivanja osebnih podatkov, fotokopiranja in skeniranja«. Gornik je pokazal zajeten fascikel s podatki o varnostnih ukrepih na šoli: »V dokumentih so strokovni podatki, ki so jih pripravile za to usposobljene službe in jih nadzirajo inšpekcije.«
A informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar pravi, da so vsi dokumenti, povezani z varnostjo in zdravjem pri delu, informacija javnega značaja, zato morajo ravnatelji postopek izvesti procesno pravilno: ali posredovati podatke ali pa izdati zavrnilno odločbo z zakonsko utemeljitvijo, zakaj podatkov nočejo dati.
Podobno tudi pravnik in doktor ustavnega prava Andraž Teršek ne dvomi, ali bi šole zahtevane podatke morale posredovati ali ne: »Je pa vprašanje, kako natančne so te informacije.« Poleg tega po njegovem mnenju ustanova za priprave podatkov prosilcu lahko izda račun v razumnih mejah.
Medtem ko na ministrstvu za šolstvo in šport menijo, da je zavod na zahtevo za dostop do informacij javnega značaja dolžan odgovoriti, na ministrstvu za javno upravo pravijo, da so notranji predpisi navadno res informacije javnega značaja, vendar to še ne pomeni, da gre za dokumente, do katerih je dovoljen dostop javnosti. »Šele v postopku po zakonu o dostopu do javnih informacij bi organ lahko ugotovil, ali je določena informacija lahko dostopna javnosti. Če bi namreč vsi tovrstni dokumenti postali javni, bi to lahko resno ogrozilo kritično, inovativno in učinkovito delo javnega sektorja. Gre za izjemo, kjer je treba pri presoji utemeljenosti opraviti še test škode, ali bi razkritje povzročilo motnje v delovanju organa.«
Kofol morebitno rešitev vidi v spremembi 6. člena zakona o dostopu do informacij javnega značaja, ki določa, komu informacij ni treba dajati, je pa po njegovem mnenju smiselno, da te informacije poznajo starši otrok.
Ravnatelje tudi skrbi, zakaj bodo ti podatki uporabljeni. Pred kratkim so se namreč pojavile zahteve, da bi morali zaradi varnosti otrok v vse razrede namestiti omarice prve pomoči, kar je mogoče razumeti – po vzoru predpisanih poštnih nabiralnikov – kot poslovni interes, ki ga nekdo poskuša skriti pod krinko varnosti. »Po vseh letih dela na šoli lahko rečem, da je pobuda velika neumnost oziroma zapravljanje denarja,« je dejal Gornik, ki je podobno kot številni njegovi kolegi zgrožen, kam je izginil zdravi razum.