Razkivanje korupcije - mednarodni uspeh raziskovalne novinarke

Ljubljana – Miranda Patrucić, preiskovalna novinarka in mednarodna predavateljica, ki je usposabljala preiskovalne novinarje, protikorupcijske skupine in policijo v ducatu držav po svetu, ima za seboj že veliko novinarskih razkritij korupcije in organiziranega kriminala. Z njo smo se pogovarjali pred njenim obiskom Slovenije.

Prihajate iz nevladne organizacije, kjer delate kot preiskovalna novinarka. Ali zdaj te organizacije opravljajo vlogo, ki bi jo morali klasični mediji?

Ne glede na to, kje novinarji delamo, imamo vsi enako službo – povedati resnico in razkrivati tisto, kar drugi želijo prikriti in je v javnem interesu. Na žalost se tradicionalni mediji nagibajo k objavljanju vsebin, prevzetih od agencij, oziroma k temu, da prevzamejo vlogo komunikatorjev različnih politikov, poslovnežev in znanih osebnosti. To je deloma zato, ker so mediji v lasti politike, gospodarstva in celo kriminalnih interesov in kot takšni velikokrat nadzorovani in prisiljeni v molk, po drugi strani pa tudi zaradi manjših prihodkov od oglasov. Zaradi tega so dobri novinarji pogosto prisiljeni zapustiti časopise, njihovo delo pa prevzamejo mladi in neizkušeni novinarji. Uredništva so tudi podhranjena. Če moram kot novinar pokriti pet dogodkov na dan, je nemogoče, da bi imela čas za preiskovanje, za katerega potrebuješ veliko časa. Sama sem srečna, da lahko delam za organizacijo, ki ima zadostno financiranje in ki mi da dovolj časa in podpore, da lahko počnem to, kar najbolje znam – razkrivam korupcijo in organizirani kriminal.

Bila si glavna novinarka v projektu o črnogorski Prvi banki in z razkritji pokazala na množično zlorabo javnih sredstev. V tej zgodbi nastopa tudi premier Milo Đukanović.

Projekt se imenuje »Prva družina Prva banka« in je bil prvi, ki je pogledal, kako je Milo Đukanović, eden izmed najbolj koruptivnih voditeljev v Evropi, izkoriščal svojo moč za lastne interese, interese svoje družine in prijateljev; številnih še iz časov tihotapljenja tobaka. Najprej smo pogledali njegovo premoženje leta 2009 in ena prvih ugotovitev je, da je to ogromno – kar si je bilo težko razložiti, glede na uradne prihodke, ki jih družina prejema. Njihov glavni adut je bila ravno banka, ki jo je družina imela v lasti. Vanjo so se stekali depoziti državnega denarja in v nekaj mesecih je majhna družinska banka postala druga največja finančna institucija v državi. Postala je bankomat za privilegirane in sredstvo za pranje denarja organiziranega kriminala. A potem se je zgodilo: banka je kolapsirala in ni bila sposobna izplačati depozitov in še zdaj njene dolgove odplačujejo davkoplačevalci.

Bili ste tudi v ekipi, ki je preiskovala, kako je bosanska vlada kupila stanovanje predsedniku vlade, zaradi česar je pozneje moral odstopiti.

Največji problem pri poročanju o tej zgodbi je bilo zbiranje ključnih dokumentov. Uradniki v zemljiški knjigi nam niso dovolili vpogleda v dokumente, zato smo morali najti druge ljudi, ki so imeli dostop do njih. To je bil najtežji del poročanja. A smo prišli do vira, ki je imel omenjene dokumente, nato pa smo našli strokovnjake, ki so identificirali nezakonitosti. Zgodba je bila napisana zelo jasno in je bila zelo lahko razumljiva – to je nekaj, kar pogosto pogrešamo, ko novinarji poročajo o kompleksnih temah. A najbolj pomembno je to, da so se ljudje identificirali z zgodbo in bili so ogorčeni. Na njeni podlagi so tudi nevladna organizacija in aktivisti pomagali sestaviti gibanje, ki je ljudi pripeljajo na ulice. In po delu, ki so ga opravili tožilci, predsedniku vlade ni preostalo drugega, kot da odstopi. Kot novinarji ne moremo pričakovati, da bo rezultat vsake zgodbe odstop ali obtožnica, a ko se to zgodi, je to običajno eden izmed trenuktov, na katere smo najbolj ponosni v življenju.

Kakšna sredstva uporabljate za sledenje ljudem in njihovim malverzacijah? Koliko se ta način razlikuje od klasične šole žurnalizma in ali to pomeni, da si bolj detektiv kot novinar?

Moja služba me vsekakor pogosto spominja na službo policijskega preiskovalca. Nimamo sicer njihovih pristojnosti, imamo pa sredstva, ki so veliko bolj napredna kot policijska. Sama sledim denarju. Zelo se opiram na spletne baze podatkov in različne javne registre, ne samo v moji državi, temveč po vsem svetu. Večina mojih preiskovanj je vključevala več tisoč strani dokumentov v različnih jezikih. Ne zanašam se na besede ljudi, temveč na dokaze.

Katera zgodba je za vas največji uspeh in zakaj?

Moj največji uspeh je preiskava, ki sem jo delala skupaj s švedsko nacionalno televizijo. Dokazali smo, da je TeliaSonera, največji švedski telekomunikacijski operater, plačal 320 milijonov dolarjev podkupnine Gulnari Karimovi, hčerki uzbekistanskega predsednika. Podkupnina je bila plačana podjetju, ki ima sedež na Gibraltarju in ki ga vodi osebna asistentka Karimove, od koder je potoval prek drugih podjetij v lasti njenega fanta vse do nakupa zgodovinskega dvorca v Franciji in drugih luksuznih nepremičnin. Ko smo vse to odkrili, je moral generalni direktor TeliaSonere odstopiti, milijoni denarja Karimove pa so bili zaseženi na različnih bančnih računih.

Kakšen nasvet bi dala novinarjem, ki vidijo indice velikih zgodb na eni strani in čutijo pritisk elit na drugi strani?

Moj prvi in ključen nasvet je, naj poskusijo preiskavo, ki jo opravljajo, ohraniti tajno, kolikor časa se le da. Če tisti, ki ga preiskuješ, tega ne ve, potem niti pritiskov ne more izvajati.