Tiskane izdaje
Ljubljana – Vsi otroci, tudi priseljeni, imajo pravico do šolanja. Negotovo pa je, kako jih vključiti v šolo. Na ministrstvu za izobraževanje priporočajo dvostopenjski model vključevanja. Razvili so ga v OŠ Koper s sodelovanjem z drugimi.
»Vedno moramo imeti pred očmi, da so to otroci,« pravita ravnatelja Anton Baloh iz OŠ Koper in Goran Popović iz ljubljanske OŠ Livada, ki imata veliko izkušenj z vključevanjem priseljencev. »Ko jih pogledaš, vidiš čisto normalne odnose, otroško radovednost, spontanost. Starejši si težko predstavljamo, kako zlahka otroci vzpostavijo stike,« pravi Baloh. »Razlike so v glavah odraslih,« dodaja Popović. Na obeh šolah že vrsto let vključujejo priseljence, zadnje čase tudi prosilce za azil in otroke brez spremstva.
Vključevanje je na OŠ Koper razdeljeno na dva dela, na uvajalnico, ko se otrok spoznava s šolskim okoljem in ko se vzpostavlja zaupanje med njim in šolo, in nadaljevalnico, ko je otrok že vključen v redni pouk, na OŠ Livada pa poznajo še pripravljalnico.
Na vpis čaka 36 otrok
V osnovne šole je že vključenih 19 otrok prosilcev za azil in en begunec; 36 prosilcev, večina jih je prišla pred tednom dni, pa jih še čaka na vpis. Med njimi so tudi otroci brez spremstva, ki so nastanjeni v kriznih centrih, kar pa, opozarja Baloh, ni najboljša rešitev. Boljša bi bila namestitev v bivanjski skupnosti, kjer bi lahko vsaj približno posnemali družinsko življenje. Ministrica dr. Maja Makovec Brenčič je zagotovila, da pristojne službe iščejo primeren prostor, a da otrok nočejo namestiti v okolje, ki bi bilo do njih sovražno.
Otroci potrebujejo okolje, v katerem se bodo lažje vključili v družbo, ki jim je tuja, neznana. »Če se dobro počutijo, se bodo lažje učili in tudi naučili jezika,« pravi Breda Munda, učiteljica slovenščine iz Maribora, ki poučuje tujce v programu za integracijo priseljencev.
Med prvimi so si izkušnje nabirali v kriznem centru Kresnička iz Lesc, kjer so sprejeli tri otroke brez spremstva, dva Sirca in Afganistanca. »Kot vsi otroci tudi oni potrebujejo tudi druženje z vrstniki,« pravi strokovna delavka Doris Globočnik. Proces integracije se mora čim prej začeti, da pa bo uspešen, je potreben celosten pristop in sodelovanje različnih služb. Otroke skrbi prihodnost, status, usoda sorodnikov. »Med nami so že več mesecev, pomoč pa je še vedno precej prepuščena iznajdljivosti strokovnih delavcev,« opozarja Doris Globočnik.
Potrebna je sprememba odnosa
Šole, ki želijo uspešno vključiti begunske otroke, morajo gojiti kulturo spoštovanja različnosti in ohranjanja dostojanstva vseh. »Ta načela je najtežje uresničiti, ker ne zahtevajo zgolj organizacijskih prilagoditev in nekaj novega znanja, temveč spremembo odnosa pedagoškega osebja,« pojasnjuje dr. Klara Skubic Ermenc, profesorica na oddelku za pedagogiko in andragogiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.
Ključni pogoji za uspeh so učiteljeva senzibilnost, avtonomna drža in zmožnost refleksije. »A na žalost je to še vedno nevralgična točka našega šolstva. Učitelje in druge strokovne delavce bo zato treba še bolj intenzivno ozaveščati, spodbujati njihov profesionalni razvoj in vzpostavljati ustrezne razmere za njihovo delo. Tu pa je odgovornost tako države kot vodstev šol izjemno velika.« Ministrica je že napovedala projekt opolnomočenja učiteljev, zaživela pa je tudi spletna stran z napotki in priporočili.
Psihologinja Mateja Štirn poudarja, da bo pomembna tudi krepitev socialne mreže, ki je varovalni dejavnik za predelavo travmatskih izkušenj. »Vključevanje otrok beguncev in njihovih družin zagotovo ne bo potekalo brez težav,« še opozarja. »Lahko se zgodi, da bodo v javnosti poskusili 'napihniti' primere negativnih izkušenj in 'posplošiti',
Kako je za otroke
