Tiskane izdaje
Čeprav so rebrače za kopalce bolj psihološko kot zares moteče, lahko pomenijo resno ekološko katastrofo, saj je ta vrsta konec 80. let prejšnjega stoletja povzročila veliko ekološko in gospodarsko škodo v Črnem morju, Azovskem in Kaspijskem morju. Zdesetkala je ulov plavih rib, predvsem inčunov, sardelam podobnih kilk, molov, šnjurov in drugih pelaških vrst. Jadransko morje ima več vrst avtohtonih rebrač, ki pa se do zdaj še nikoli niso tako razbohotile.
Z balastnimi vodami
Rebrače so nenasitne, in ko se čezmerno namnožijo, uničijo velik del planktona, ki je hrana za ribje mladice. Foto: Tina Mirt
Po besedah specialistke za zooplankton z Morske biološke postaje Piran dr. Alenka Malej gre za zelo staro vrsto želatinoznega zooplanktona. Meduze naseljujejo svetovna morja že 550 milijonov let, rebrače pa še sto milijonov let dlje.
Invazivna vrsta je zato, ker ima veliko reproduktivno sposobnost. Je dvospolnik, lahko se sama oplodi, v enem dnevu lahko izleže tudi 8000 jajčec, ki nato že v dveh mesecih dosežejo spolno zrelost. Če se čezmerno namnožijo, uničijo velik del planktona, ki je hrana za ribje mladice. Požirajo pa tudi ribja jajca in delno ličinke. Zaradi tega so velika grožnja predvsem pelaškim vrstam rib.
Biolog dr. Borut Mavrič z Morske biološke postaje Nacionalnega inštituta za biologijo je pojasnil, da so te tujerodne rebrače nekoliko čvrstejše od avtohtonih jadranskih vrst. Ljudem niso neposredno nevarne, ker ne opečejo, pomenijo pa resno ekološko grožnjo.
»Iz črnomorskih izkušenj vemo, da rebrače plenijo ribja jajca, nekoliko manj ličinke, in ribjim mladicam prevzemajo hrano. Lahko sklepamo, da bi velika številčnost najbolj vplivala na tiste ribe, ki se razmnožujejo v poletno-jesenskih mesecih,« pravi.
Tekmujejo s klobučnjaškimi meduzami
V Črnem morju so rebrače prvič opazili leta 1982, osem let pozneje so ribiči že bíli plat zvona. Ulov črnomorskih inčunov se je zmanjšal z več kot 300.000 ton leta 1984 na nekaj več kot 50.000 ton leta 1990. V Azovskem morju z 250.000 na manj kot 50.000 ton. V Kaspijskem morju pa so opazili, da so rebrače okrnile hrano jesetrom, zato se je zmanjšala pridelava dragocenega kaviarja. Toda z balastnimi vodami je v Črno morje pozneje prišla še druga tujerodna rebrača Beroe ovata, ki je pregnala zloglasno Mnemiopsis leidyi.
Rebrače ljudem niso neposredno nevarne, ker ne opečejo, pomenijo pa resno ekološko grožnjo, saj plenijo ribja jajca, nekoliko manj ličinke, in ribjim mladicam prevzemajo hrano. Foto: Voranc Vogel/Delo
Mavrič pravi, da so rebrače letos že junija opazili pri Brionih, v srednjem in južnem Jadranu pa jih še ni. Če ji bodo razmere ustrezale, se bo hitro razširila po vsem Jadranskem morju. V slovenskem morju kopalci opažajo različno, nekatere dni jih je vse polno, potem pa jih tokovi in valovi lahko preženejo, da za kakšen dan tudi povsem izginejo iz določenega dela morja.
Potrdil je, da so rebrače v tekmovalnem razmerju s klobučnjaškimi meduzami, vendar ni mogoče trditi, da je zaradi prisotnosti rebrač manj meduz (ali pa katere druge vrste, tudi ribje).
»Predvsem zato, ker ni pravega nadzora nad dogajanjem in ni dejanskih podatkov. Je pa trenutno v našem morju res manj klobučnjaških meduz,« pravi Mavrič in pojasni, da so slovenski biologi še leta 2012 v našem morju poznali le 17 tujerodnih vrst, v petih letih pa so (tudi kot posledico večje znanstvene vneme) zaznali že skoraj 35 tujerodnih vrst. Med tujerodne sodijo tudi tako imenovani lesepski migranti (vrste, ki prehajajo iz Rdečega v Sredozemsko morje). Sredozemlje ima predvsem zaradi tega okoli tisoč tujerodnih vrst.
Najsevernejši del Jadrana pa ima zaradi svojih razmeroma ekstremnih podnebnih razmer sorazmerno malo tujerodnih vrst, saj mnoge ne vzdržijo velikih temperaturnih nihanj. A med njimi nobena ne pomeni take grožnje, kot zdaj rebrača.
