Redovnice nočejo biti več služkinje

Škofi pijejo kavo v istem prostoru kot ženske, pred 50 leti to ni bilo mogoče.
Objavljeno
07. marec 2018 19.34
TOPSHOTS-VATICAN-POPE
Jožica Grgič
Jožica Grgič
Zdi se, kot da bi gibanje #MeToo proti izkoriščanju žensk v filmski industriji preraščalo v globalni upor. Pritoževati so se začele tudi redovnice. V reviji za ženske, ki je enkrat na mesec priložena vatikanskemu dnevniku L'Osservatore Romano, so pred dnevi spregovorile o tem, da pogosto delajo v suženjskih razmerah.

»Nekatere redovnice vstajajo ob zori, da pripravijo zajtrk za duhovnika ali škofa, in delajo do poznega večera, ko postrežejo večerjo, pospravijo, operejo in zlikajo perilo,« pripoveduje redovnica Marija. Njeno ime je izmišljeno, izmišljena so tudi imena drugih redovnic, ki pripovedujejo o svojih izkušnjah, ker se bojijo izpostaviti. Nič drugače se ne godi tistim, ki delajo v kuhinjah v cerkvenih strukturah ali drugje. Poleg tega so redovnice le redko povabljene, da sedejo za isto mizo s tistimi, ki jim strežejo, ampak jedo same v kuhinji.

Zanje ne veljajo predpisi

V nasprotju z laikinjami nimajo določenega delovnega časa, pogodb o delu, zanje ne veljajo predpisi in pogosto so slabo plačane ali pa sploh nič. Takšen je položaj tako tistih redovnic, ki gospodinjijo škofom in duhovnikom, kakor tistih, ki delajo v šolah in ambulantah. Redovnice, ki so se zaobljubile uboštvu, zase ne potrebujejo veliko, denar pa pride prav redovni skupnosti. Še posebno težko je redovnicam, ki so prišle iz Afrike, Azije in Latinske Amerike in je njihov red materi, na primer, plačal zdravljenje, bratu študij ... Če se katera od njih vrne domov, njena družina tega ne razume in jo ima za muhasto. Številne od njih so iz zelo revnih družin.

Nezadovoljne

V redovnicah, ki jih imajo za služkinje, se kopiči nezadovoljstvo, vendar si o težavah ne upajo govoriti ali se upreti, pripoveduje sestra Marija. A ne gre samo za denar, dodaja sestra Pavla. »Žal je v ozadju tega stališče, da je ženska manj vredna kot moški, da duhovnik v Cerkvi pomeni vse, redovnica pa nič.« Pripoveduje o redovnicah z doktoratom iz teologije, ki so jim v njihovih redovih naložili kuhanje in pomivanje posode in nimajo možnosti, da bi delali glede na svoje intelektualne sposobnosti.

Na spletni strani časopisa L'Osservatore Romano so objavili tudi članek o Manifestu za ženske v Cerkvi, ki ga v teh dneh na facebooku podpisujejo vernice z zahtevo, naj jih duhovniki v cerkvenem občestvu upoštevajo enako kot moške, skladno z njihovimi sposobnostmi in kompetencami, kot celovite osebe, ki bi lahko obogatile Cerkev.

Izkušnje Emanuele Žerdin

Redovnic je v Sloveniji zelo malo, v zadnjih desetih letih se je njihovo število zmanjšalo za polovico in je leta 2015 prvič padlo pod 500. Ena od njih je Emanuela Žerdin iz reda frančiškank Brezmadežnega spočetja, ki je bila koordinatorica zdravstvene nege v ljubljanskem hospicu, zdaj pa je tam koordinatorica duhovne oskrbe in prostovoljcev. Ima končano gimnazijo in teološko fakulteto, izredno pa se je usposabljala za delo medicinske sestre. Pravi, da se sama ni nikoli počutila kot služkinja. »Kot mlada redovnica sem živela v Črni gori, kjer smo bile sestre večinoma medicinske sestre in smo delale v bolnišnicah kot cenjena in zelo upoštevana delovna sila. Spoštovali so nas tudi duhovniki v diaspori, saj so živeli revneje kot me. Nismo bile njihove služkinje, ampak rešiteljice, saj smo jih oskrbele z vsem potrebnim za preživetje.«

Na vprašanje, kakšen je zdaj položaj redovnic v Sloveniji, odgovarja: »V Sloveniji skoraj nobena sestra ne dela več v gospodinjstvu pri duhovnikih ali škofih. Že od nekdaj so bile redovnice med najbolj izobraženimi skupinami žensk v Cerkvi in družbi, ki veliko dejavnosti opravljajo same ali v enakopravnem sodelovanju z duhovniki in škofi, na primer na seminarjih, duhovnih vajah, terapevtskih skupinah pomoči in podobno. Občasno res srečam duhovnike ali cerkvene osebe, ki z neko nelagodnostjo gledajo na nas, posebno zdaj, ko so bolj cenjene laikinje – ženske, ki so redno zaposlene v Cerkvi. Ne morem trditi, da tudi v Cerkvi v Sloveniji redovnice niso bile deležne podcenjevanja, a zdi se mi, da precej manj kot drugje. Mogoče zaradi našega položaja po drugi svetovni vojni, ko je takratna oblast redovnice izgnala iz Slovenije in jim odvzela vse, kar so imele, tako samostane kot skupnosti. Bile so prisiljene same ustvarjati svojo prihodnost. Doživele so več ponižanj in podcenjevanj zunaj Cerkve kot v sami Cerkvi,« pravi Emanuela Žerdin in dodaja, da se v Cerkvi dobro počuti. »Vem, da nisem samo delavka, ampak Bogu posvečena oseba, za katero v končnici ni pomembno, kaj dela, ampak kaj je. Naše poslanstvo je pričevati za duhovno stvarnost evangelija, za Jezusa Kristusa. Vem tudi, da slovenski škofje globoko spoštujejo redovnice, saj so mnogi sami rasli v redovniških skupnostih in nas zato razumejo, sprejemajo in podpirajo.«

Emanuela Žerdin meni, da si morajo redovnice same izboriti svoje dostojanstvo. »Moja generacija sester je lahko samozavestno izoblikovala svojo identiteto, saj smo bile prisiljene živeti in preživeti kot nevidni del družbe, odrinjen in nepriznan. Zato smo zelo trdožive in si znamo izboriti svoje dostojanstvo, ki nam ga daje Bog, a ne človek.«

Razprava o položaju žensk v Cerkvi traja že nekaj časa in se vse bolj zaostruje. Že samo dejstvo, da je L’Osservatore Romano uvedel žensko prilogo Ženske, cerkev, svet in dal glas ženskam, je velik napredek. Pa vendar urednica Lucceta Scaraffia zgolj s tem ni zadovoljna. Odnos do žensk je ponazorila z dogajanjem na škofovski sinodi o družini leta 2015, na kateri je sodelovala kot ena od 35 žensk. Prizadelo in osupnilo jo je vedenje kardinalov, škofov in duhovnikov do nje in drugih kolegic, ki jih sicer v teh cerkvenih krogih »obravnavajo kot redovnice, ki jim redno strežejo ali še huje od tega«. Na sinodi ji niso dali niti enkrat besede, ignorirali so jo celo na hodnikih. Nekaj pa se je vendarle spremenilo, dodaja cinično – kardinali in škofje pijejo kavo v istem prostoru, kjer so ženske, kar je bilo pred dobrimi 50 leti na drugem vatikanskem koncilu nepredstavljivo.

Papež o mačistični mentaliteti

Ženske veliko pričakujejo od papeža Frančiška. Scaraffia pravi, naj jim omogoči enakost, saj ne želijo biti več za zaprtimi vrati. Cerkvena hierarhija, dodaja, se žensk boji in jim ne zaupa.

Frančišek je pred časom dejal: »Oprostite mi, če sem malo feministično naravnan.« Pred nekaj dnevi pa: »Vznemirja me, da se celo v najnaprednejših družbah ohranja mačistična mentaliteta.« Hkrati je opozoril na izkoriščanje žensk, tudi v Cerkvi, kjer je »vloga služenja, h kateri je poklican vsak kristjan, v primeru žensk bolj suženjstvo kakor resnično služenje«.

Papež je jasno sporočil, da je vprašanje ženskega duhovništva zaprto, je pa za visoke upravne položaje v Vatikanu izbral kar nekaj žensk. Nenehno poudarja, da je treba okrepiti vlogo žensk v Cerkvi. Te na to, da bi lahko bile duhovnice, še ne računajo tako kmalu, so se pa v eni prejšnjih številk priloge vatikanskega dnevnika zavzele za pravico, da bi pridigale med mašo, o čemer se bodo še kresale teološke razprave.