Zdravstveno reformo že od nastopa mandata obljublja, napoveduje in - končno - zapisuje v zakon Pahorjeva vlada. Zakon je napisala, to že, a v njem ni novih oblačil za naše zdravstvo, kaj šele večjih vsebinskih sprememb.
Živel je cesar, ki je zelo oboževal nova, razkošna oblačila. Nekoč sta prišla v mesto dva tujca. Pravila sta, da znata tkati najlepše blago najčudovitejših barv in vzorcev. Njuna oblačila pa naj bi bila posebnost tudi zato, ker so nevidna za vsakogar, ki ni zmožen opravljati svoje službe ali pa je neumen kakor noč, začne Hans Christian Andersen eno svojih znamenitih družbenokritičnih pravljic. Nadaljevanje je znano. Cesar je nova, nevidna »oblačila« oblekel. Vsi so videli, da je cesar gol, a so vendarle vsi, tudi cesar, da se ne bi pokazali za neumne in nesposobne, trdili, kako so oblačila, ki jih sploh ni bilo, lepa in razkošna.
Podobno je z zdravstveno reformo, ki jo že od nastopa mandata obljublja, napoveduje in - končno - zapisuje v zakon Pahorjeva vlada. Zakon je napisala, to že, a v njem ni novih oblačil za naše zdravstvo, kaj šele večjih vsebinskih sprememb. V njem bo uzakonjeno v glavnem vse, kar je v zdravstvu uveljavljeno zdaj. Poglejmo nekaj primerov.
Zdravniki in drugi zdravstveni delavci bodo lahko še naprej delali povsod, razen pri čistih zasebnikih. A čistih zdravnikov zasebnikov je v sistemu samo deset in štirideset zobozdravnikov. Zaradi tega se bo morda zaprlo nekaj zasebnih ambulant, ki jih imajo zdaj zdravniki, zaposleni v bolnišnicah. A te ambulante bi ministrstvo že po sedanjem zakonu lahko zaprlo, saj vse po vrsti delujejo brez potrebnih dovoljenj ministrstva.
Menda bo v zakonu zapisano, da bodo lahko javni zavodi in koncesionarji ponujali storitve le tujcem, domačim ljudem pa le tiste preglede in posege, ki ne spadajo v obvezno zavarovanje. Torej, da domačega samoplačništva več ne bo. Ali je res realno pričakovati, da bo vsakemu zdravniku ali fizioterapevtu za hrbtom stal nadzornik in kontroliral, kaj dela?
In smo pri nadzoru. Minister Borut Miklavčič pravi, da bo novi zakon prinesel ministru možnost strokovnega supernadzora, v katerem bo lahko sam odredil nadzor in imenoval strokovnjake, ki ga bodo izvedli. A to možnost daje ministru že zdaj veljavni zakon o zdravniški službi. Podobno je z odvzemom koncesij in še bi lahko naštevali.
Morda je seveda sedanje stanje sploh edino možno glede na razpoložljivi javni denar in glede na vsemogoče zakonske in kadrovske omejitve v sistemu. To trdijo zdravniki, ki so takšen sistem - v odsotnosti prave zdravstvene politike - skreirali. Pravi izzivi za politiko se skrivajo ravno v vprašanju, ali je sedanji kaotični sistem mogoče preseči? S tem vprašanjem se je zdravstvena politika dejansko nekaj časa ukvarjala in nihala med dvema možnostma.
Prva možnost je tista, ki bi jo socialdemokratsko naravnana politika morala poskušati izvesti. To je vsakomur omogočiti dostop do pravočasnih zdravstvenih storitev ne glede na debelino njegove denarnice. Smer, ki bi to uresničila, je zasuk v bolj javno zdravstvo z več javnega denarja, v katerem pa bi za bogatejše deloval tudi manjši del povsem zasebnega zdravstva. Druga možnost je nadaljevanje privatizacije zdravstva, ki bo v prihodnosti prebivalce še bolj razslojila. Kaže, da se vse - desne in leve - politike zavzemajo bolj za to možnost. Ker je sedanja vladajoča koalicija vsaj po imenu vendarle socialdemokratska, je izbrala kompromisni predlog. Sistema ne bo odločneje spreminjala.
Pod črto je zato treba ugotoviti, da bo zdravstvena reforma - takšna, kot jo usklajujejo zdaj - reforma brez večjih sprememb. Je potem sploh upravičeno govoriti o reformi?
Iz sredine tiskane izdaje Dela