Andrej Možina: Rehabilitacija programa, ne iskanje krivcev, je bistvo

Ljubljana – Ni dejavnosti v slovenskem zdravstvu, ki bi bila v javnosti tako brezkompromisno razkrita kot program otroške srčne kirurgije. Večletno dogajanje so spremljali številni pomisleki, ki pa se v teh dneh, po vsaj delnem uvidu v poročilo nadzorne komisije, razblinjajo kot milni mehurčki.

Tudi ali predvsem zato, ker je odpravljanje anomalij, ki jih ni mogoče zatajiti, nujno, s čimer se strinja tudi predsednik zdravniške zbornice prim. Andrej Možina, s katerim smo se pogovarjali o dokumentu, ki bo javno objavljen šele jeseni.

Kratki stiki v programu otroške srčne kirurgije, ki so dolgo pobliskavali pred očmi javnosti, so jasno napovedovali epilog, ki preprosto ne more biti dober.

Veliko razočaranj, strahu in sumničenj je bilo v zadnjih letih vezanih na ta program. Da bi bila zgodba še bolj občutljiva, so v ospredju usode staršev in malčkov, kar javnost, razumljivo, še toliko bolj emotivno spremlja. Moram priznati, da ste bili pri tem oboji, tako javnost kot mediji, v zadnjem letu, ko je nastajalo poročilo mednarodnih presojevalcev, potrpežljivi. Seveda pa je bilo jasno, da je to le zatišje pred viharjem. Poročilo je v resnici kritično, zelo. Žal ga v tem trenutku, iz proceduralnih razlogov, vsebinsko ne morem in ne želim komentirati.

Poročilo bo, o tem ni dvoma, omogočilo prepoznavo in pripoznavo sistemskih napak, ki jih v tem programu ne manjka.

Sporni program, v katerem je bila varnost otrok, ki so zaradi prirojenih srčnih napak potrebovali kirurško zdravljenje, ogrožena, bo treba celovito spremeniti. Predvsem pa bo treba zahtevati večjo odgovornost vseh, ki sodelujejo v programu in ki omogočajo njegovo delovanje. Sicer pa bo nekaj več usmerjene pozornosti tudi v druge medicinske segmente zelo dobrodošlo pri odvračanju od podobnih odklonov sodobne medicinske prakse. Če je torej trenutna odmevna in za zdravstvo neprijetna medijska scena davek na poti do tega cilja, ga bo pač treba plačati.

Ta medicinski kazus in lekcija, ki mu bo sledila, za slovensko medicino nedvomno pomeni pomembno prelomnico. Vprašanje je le, kako globoka bo razpoka, ki jo bodo povzročile ugotovitve nadzorne komisije.

Poročilo je profesionalni dokument presoje konkretnega sistemskega odklona v zdravstvu in kot tak za Slovenijo res pomeni nekakšno prelomnico na tem področju. Nastavili smo si ogledalo, ki nam bo pokazalo, kako, v primerjavi s svetovnimi standardi varne obravnave, izvajamo zelo zahteven medicinski program na občutljivem področju otroške srčne kirurgije. Resnica je, da s podobo, kakršno bomo v kratkem vsi skupaj ugledali v tem zrcalu, ne moremo biti zadovoljni. Toda prej ko se bomo sprijaznili s svojim videzom, z njegovim neljubim odsevom, z oceno in sporočili dokumenta, hitreje bomo sporni program izboljšali.

Pa ga je, glede na izražene zadržke in kritike, mogoče izboljšati? Bo mogoče popraviti številne očitane nepravilnosti in pomanjkljivosti?

Kako globoka bo razpoka ter kako težko in zapleteno bo njeno saniranje, je odvisno predvsem od naših nadaljnjih dejanj pri rehabilitaciji programa. To – in ne iskanje krivcev – je bistvo sistemskega nadzora. V tem trenutku pa, kot že ničkolikokrat do zdaj, je v ospredju prav iskanje krivcev in odgovornosti, tudi tendencioznost, privoščljivost in naslajanje. To je pričakovana resničnost. Toda čim prej bo treba poiskati rešitve – in to je precej težje delo. Še posebno če bo ožje strokovno in širše družbeno okolje tako neprizanesljivo do prakticiranja ene najzahtevnejših kirurških zvrsti.

Toda nepravilnosti v času hospitalizacije oziroma kirurškega zdravljenja so ogrožale varnost otrok s prirojenimi srčnimi okvarami. O tem ni dvoma, kajne?

Za komisijo tega dvoma, ki bo sicer pri posameznikih in pri relativiziranju posameznih ocen vedno obstajal, ni. Ocena strokovnjakov, domačih in tujih, je zdaj na mizi zdravniške zbornice oziroma zdravništva ter vseh odgovornih. Od nas je zdaj odvisno, kaj bomo spremenili, da bo tako občutljiv program postal varnejši in bolj usklajen z mednarodnimi standardi varne oskrbe. To poročilo v slovenskem prostoru predstavlja prvi profesionalni pristop sistemskega nadzora, ki gradi na vzpostavljanju pogojev za učinkovito in varno zdravljenje oziroma prakticiranje določene dejavnosti; v ta sklop sodi tudi analiziranje posameznih slabosti in razlogov za oporečen program.

Pa vendar slovenski kirurg oporeka ugotovitvam nadzornikov in zanika kritike, ki večinoma letijo na račun njegovega dela in (ne)sodelovanja z drugimi kolegi, zato so nastajale kršitve večine mednarodnih strokovnih smernic in standardov …

Poskusi diskreditacije komisije in posameznih članov so bili že v času imenovanja. Tudi omalovaževanje dokumenta pri odvetnikih je pričakovano in je, z vidika posameznih interesov, razumljivo. Po drugi strani pa so reference članov komisije impresivne – v širšem svetovnem merilu. In s tega vidika je težko oporekati njihovi strokovnosti in znanju s tega področja. Njihova zaveza k profesionalnosti, integriteti in nepristranskosti nas prepričuje, da je poročilo hkrati tudi dobronamerno, ne glede na težo končnega sporočila. Seveda pa ima vsakdo od vpletenih pravico izražati svoje nestrinjanje, poglede in pripombe tudi na samo poročilo – in v tem trenutku smo na tej stopnji procedure. Prvi odzivi na tako silovite, medijsko odmevne novice, so raznovrstni. In razumljivi. Pri tem je oziroma bo pomembno, da ne izgubimo osrednje niti oziroma da ne spregledamo namena sporočila, ki, to je zanesljivo res, v tem zapletenem procesu ni usmerjeno v posameznika.

Jasno je, da omenjeni primer slabe prakse – ki ne le v ljubljanskem UKC, ampak nasploh v našem zdravstvu ni osamljen – ne sme vreči slabe luči na celotni slovenski zdravstveni sistem. Res pa je, da takšne anomalije vzbujajo upravičeno skrb.

Slovensko zdravstvo ni slabo, je še v povprečju EU – vendar, če smo objektivni, nazadujemo. Zato ta dogodek pri ljudeh tudi na splošno vzbuja skrb zaradi razmer v zdravstvu. Toda tako majhen program, čeprav še tako oporečen, ne sme zamegliti celotne slike največje zdravstvene ustanove, kakršna je UKC Ljubljana, s številnimi dobrimi in celo zelo uspešnimi programi. Navsezadnje tudi potres v Bovcu še ne pomeni, da je vsa Slovenija v ruševinah. Je pa res, da je v takih okoliščinah mogoče tudi v širšem prostoru varneje graditi. In tako bo tudi v tem primeru. Nekaj več usmerjene pozornosti tudi v druge medicinske segmente bo zelo dobrodošlo pri odvračanju od podobnih odklonov sodobne medicinske prakse. Če je torej trenutna odmevna in za zdravstvo neprijetna medijska scena davek na poti do tega cilja, ga bo pač treba plačati.

Po drugi strani pa je novi generalni direktor UKC menda že iznašel recept za izboljšanje razmer in razmerij v zdravstvu, ki naj bi se skrival v neobjavljanju nepravilnosti oziroma afer v zdravstvu. Ni takšna pobuda znamenje nazadovanja?

Novi prvi mož največje zdravstvene ustanove prevzema hišo s kar nekaj aktualnimi aferami in kopico strokovno-poslovnih problemov. To je verjetno najbolj vroč stol v državi, ki zahteva veliko znanja, odločnosti, integritete in predvsem, glede na prevzeto dediščino, sposobnost sporazumevanja z mediji in javnostjo. Dr. Baričiču sem ob prevzemu dolžnosti čestital in mu iskreno zaželel veliko uspehov pri krmarjenju ustanove čim dlje od čeri, ki se jim je UKC nevarno približal. Prav velike sreče na spoznavnem srečanju z mediji res ni imel, je pa res, da prvi zmenek ni vedno tudi za vedno usoden. Sodobno pojmovanje zdravstva temelji na partnerskem principu, torej tudi na vse večji vlogi javnosti pri odločitvah in procesih v zdravstvu. Mediji ste poznavalci dobrih in slabih strani slovenskega zdravstva in imate odgovorno vlogo pri ozaveščanju javnosti. Pometanja pod preprogo bo vse manj – upam pa, da tudi afer.

V zdravniški zbornici oziroma v zdravniških krogih nasploh ste se odločili za večjo odprtost, za resnico – tudi pri takšnih »resničnih zgodbah«, ki nimajo navdiha v strokovni neoporečnosti, brezhibni etiki in kakovosti dela.

Zbornica je prav tako že šla skozi posamezna obdobja, ko se je v nekaterih odmevnih presojah medicinskih problemov vedla pristransko. To je draga, a tudi poučna šola. Če sledimo Hipokratovim zavezam medicinske etike oziroma kodeksa, moramo imeti pred očmi predvsem varnost in dobro bolnika. Le spoštljiv odnos do bolnikov, ustrezno zdravniško znanje in kakovost medicinskih postopkov zmanjšujejo tudi naše tveganje pri opravljanju zahtevnega poklica. Če želimo varovati ugled stanu v družbi in zaščititi dobro ime slehernega slovenskega zdravnika, ki dela nadpovprečno veliko in dobro, ne smemo mižati pred slabimi praksami znotraj lastnih vrst. Po drugi strani pa sem vse bolj zaskrbljen nad povečanjem tožbene kulture v zdravstvu, ki zdravstvo draží in zavira proces varnostne kulture.