Rejništvo in zavodi: Tega ne bi smel doživeti noben otrok

Ljubljana – »Nisem točno vedela, kam spadam,« je priznala 27-letna ženska, ki je del mladosti preživela v rejništvu in je sodelovala v raziskavi Življenjski potek oseb, prikrajšanih za normalno življenje. Izvedli so jo na Inštitutu RS za socialno varstvo, da bi dobili vpogled v življenje odraslih z izkušnjo rejništva ali zavoda.

»Mama me je dala v rejništvo pri devetem mesecu starosti. Do 15. leta sem zamenjala dve rejniški družini. Potem sem šla v mladinski dom, kjer sem bila šest mesecev, od tam so me dali v Vzgojni zavod Višnja Gora, kjer sem bila tudi približno šest mesecev, v Planini sem bila pa tri leta,« pripoveduje 19-letnica. Številne zgodbe, ki jih je mogoče prebrati v skoraj 150 strani dolgem poročilu, so pretresljive in govorijo o izkušnjah, ki jih ne bi smel doživeti noben otrok. Avtorice Ružica Boškić, Tamara Narat, Tatjana Rakar, Lea Lebar in Barbara Kobal Tomc so se pogovarjale s strokovnimi delavci iz različnih centrov za socialno delo in zavodov po Sloveniji, ki so sodelovali v dveh fokusnih skupinah, ter opravile poglobljene intervjuje z desetimi odraslimi z izkušnjo življenja v zavodu, z osmimi, ki so vsaj del mladosti preživeli v rejniških družinah, ter dvema, ki sta bila nekaj časa v rejništvu, nekaj let pa v zavodih. Sogovorniki so danes stari od 18 do 51 let, velika večina jih je dom zapustila zaradi neurejenih družinskih razmer ali nesposobnosti staršev za opravljanje svoje vloge.

S to raziskavo so prvič poskušali ugotoviti, kako so se odrasli, pri katerih matična družina ni opravila primarne funkcije, pozneje znašli v življenju. »Gre za ljudi, ki imajo zelo posebno izkušnjo zgodnjega odraščanja, manjša socialna omrežja, ki so tudi šibkejša in jim težje pomagajo. Zato bi morala država zanje narediti več,« je prepričana Ružica Boškić, ena od avtoric raziskave.

Če ni dobre volje, na cesti

Ena od zadev, ki bi ji morali posvetiti več pozornosti, je nastanitev, saj jih ni malo, ki se po 18. letu znajdejo tako rekoč na cesti. »Otroke smo iz družin vzeli zaradi slabih razmer. Ko jih nimamo več kam dati, pa jih vrnemo nazaj k staršem, od katerih smo jih vzeli. Nimajo alternative, to ni rešeno stanovanjsko vprašanje. Opazili smo tudi precej takih, ki se spuščajo v zgodnja partnerstva in v njih potem tudi vztrajajo, čeprav so neprimerna in v njih doživljajo nasilje, ker nimajo kam iti,« je opisala Ružica Boškić. Nekaj sodelujočih v raziskavi je imelo srečo z rejniškimi družinami in so pri njih ostali, dokler so želeli, oziroma se še zdaj vračajo domov. Pri ljudeh s hudimi izkušnjami v otroštvu in mladosti je večje tveganje, da bodo sami zapadli v iste situacije. »Če se ne preseka, se ponavljajo iz generacije v generacijo. Doživeli so jih, preživeli in imajo tudi neke strategije zanje.«

»V raziskavi smo imeli gospo. Njena mama je bila v zavodu, ona je bila v zavodu, zdaj je v zavodu njena hčerka. To je primer, da kot družba nismo nič naredili,« je kritična. Prav tako žalostna je zgodba 26-letnice, ki je bila v rejništvu od drugega leta življenja. Ne ve, zakaj. Končala je »posebno« šolo, kot se je sama izrazila, zdaj nima službe. Po rejništvu je kratko obdobje živela s partnerjem, potem je postala brezdomka. Ko je rodila fantka, ji je namestitev ponudila lokalna skupnost, a jo je potem spet izgubila. Danes štiriletnega sina so ji odvzeli in ji tudi prepovedali stike z njimi, sama pa je znova na cesti.

Rešitev, da niso prepuščeni samim sebi

»Za dober potek je bistvena izkušnja varne navezanosti. Da imajo izkušnjo z odraslim človekom, ki vsaj malo nadomesti to, česar niso dobili v družini. Zato se strokovnjaki odločajo za manj institucionalne oblike. Nekateri pa lahko to izkušnjo dobijo tudi v zavodu. Pomembno je, da imajo ti mladi nekoga, ki jih spremlja tudi potem in na kogar se lahko obrnejo, da niso prepuščeni samim sebi,« je pojasnila sogovornica.

Med zavodi so občutne razlike – ali gre za domove, kjer so otroci nastanjeni izključno zaradi domačih razmer, ali za institucije, kamor so jih namestili še zaradi drugih težav, povezanih z učenjem, vzgojnimi težavami, agresijo, prestopki.

Avtorice poročila Življenjski poteki oseb, prikrajšanih za normalno družinsko življenje so pripravile tudi nekaj priporočil ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve. »Starše je treba krepiti, da lažje in bolje opravljajo starševsko funkcijo. Bolj ko so ranljivi in več ko imajo težav, bolj je to pomembno. Paziti je treba, da imajo otroci v času bivanja v teh posebnih oblikah skrbi – ki naj bi potekale čim bolj optimalno – nekoga, s komer bi doživeli varno navezanost in mu zaupali; da bi bilo njihovo življenje čim bolj podobno normalnemu družinskemu življenju, pri čemer se morajo naučiti socialnih spretnosti in funkcioniranja v normalni družbi, da je razlika med njimi in drugimi čim manjša,« je naštela Ružica Boškić.

Kdaj rejništvo in kdaj dom?

»Ponavadi se glede na starost odločimo, ali otroku, ki mu matična družina ne daje ustrezne zaščite, poiščemo rejniško družino ali ga namestimo v dom. Če so že formirani, v puberteti ali predpubertetnem obdobju, gredo težko v rejniške družine. Dvanajst- ali trinajstletniki ponavadi lažje živijo v skupnosti s sebi enakimi, kot je, denimo, Dom Malči Beličeve,« je pojasnila Darja Kuzmanič Korva, sekretarka Skupnosti centrov za socialno delo Slovenije (SCSD). Po njenem mnenju je rejništvo eden od ukrepov države, ki je namenjen samo temu, da se otrok zaščiti v določeni fazi. »Mislim, da so starši dolžni varovati otroka. Če ugotovimo, da zaradi bolezni ali česa drugega tega res niso sposobni, najprej pogledamo v socialno mrežo družine, ali so kake tete, strici, babice, ki bi ga lahko zaščitili. Če jih ni, moramo otroka izločiti iz okolja.«

Strinja se, da bi bil potreben kak drug ukrep, če starši ne pokažejo nobenega napredka, a kljub temu ne zagovarja striktne triletne omejitve rejništva, kot jo je predlagal padli družinski zakonik. Darja Kuzmanič Korva zavrača ocene, da so socialni delavci pri rejništvu vse prevečkrat prepuščeni samim sebi. »Strokovno smo usposobljeni, imamo doktrino in znanje. Zakonodaja je jasno predpisana, imamo orodja in jih znamo uporabljati. Je pa treba z družino delati tudi naprej, odločitev za rejništvo je samo kamenček na poti tega otroka.«