Rejništvo preveč odvisno od socialne delavke

Ljubljana - Jakob in Matej sta bila stara približno dve leti, ko sta prišla k Novakovim. Prvi še ni hodil, drugi pa od sebe ni dal glasu. Petletnika se zdaj v ničemer ne razlikujeta od vrstnikov, vesta pa, da imata vsak svojo biološko mater in da sta Novakova njuna rejniška starša.

Danes je v Sloveniji več kot tisoč otrok v rejniških družinah, kljub novemu zakonu, ki ureja to področje, mnogi še opozarjajo na številne pomanjkljivosti.

»Na začetku je bilo naporno, dobila sva drugega za drugim, oba sta imela veliko zdravstvenih in razvojnih težav,« se spominja Alenka (noče objaviti pravih imen zaradi zaščite otrok). Fanta sta lepo napredovala, lani so v družino dobili še dojenčico. Vsi trije imajo bolj ali manj redne stike z biološkimi materami, oče enega je že pokojni, drugemu so odvzeli roditeljsko pravico, tretji otroka ni priznal. A se razlogi, zaradi katerih so jih centri za socialno delo umaknili iz domačega okolja, niso spremenili, in po ocenah strokovnjakov ni prav veliko upanja na izboljšanje. Kljub temu pa se vsem trem otrokom obeta, da bodo ostali v rejništvu, saj veljavni zakoni tega nikakor ne omejujejo. Kljub nekaterim izboljšavam, ki jih je prinesla od letos veljavna novela zakona o rejniški dejavnosti, je na tem področju še kar nekaj pomanjkljivosti, so prepričani tako rejniki kot nekateri nekdanji rejenci in strokovni delavci. »Midva sodelujeva s tremi centri za socialno delo in imava tri različne izkušnje. Kako se izvaja rejništvo, je preveč odvisno od posamezne socialne delavke, ki je tako rekoč prepuščena sama sebi,« ugotavlja Alenka, ki problem med drugim vidi tudi v tem, da po eni strani socialna delavka pomaga matični družini s težavami, po drugi pa tej isti družini otroka vzame in namesti v rejništvo.

Ni prostega dne

Kdor se odloči, da bo rejnik, si pridobi dovoljenje za izvajanje rejniške dejavnosti na centru za socialno delo. Ne sme biti obsojen(a) za kazniva dejanja, ki se preganjajo po uradni dolžnosti ali zoper življenje in telo ali zoper spolno nedotakljivost, te pogoje mora izpolnjevati tudi oseba, ki živi z rejnikom. Pogovoriti se mora s psihologom in socialnim delavcem ter se udeležiti obveznega usposabljanja. »Midva za vsakega otroka dobiva po 272 evrov za materialne stroške, 114 evrov otroškega dodatka in 123 evrov plačila rejniku, kar skupaj znese nekaj več kot 1500 evrov na mesec. Vrtec je brezplačen. Ker imava sicer solidne službe, denar res lahko nameniva za otroke. Vprašanje, ki se mi ob tem postavlja, pa je, kako to, da država daje skoraj 600.000 evrov vsak mesec za otroke v rejništvu, po drugi strani pa menda nima denarja, da bi sprožala postopke odvzema na sodišču. Dolgotrajno rejništvo res ne koristi nikomur, najmanj pa otrokom, ki ostajajo v nekakšnem vakuumu, brez pravih korenin,« je prepričana Alenka. Med tistimi, ki so jim centri za socialno delo zaupali po tri otroke, jih je danes 120, ki rejništvo opravljajo kot poklic, za kar jim država plačuje prispevke za socialno varnost.

Z možem se trudita otrokom omogočiti pravo družinsko okolje, se pa zavedata, da motivi za rejništvo niso kompatibilni s tistimi za posvojitev. »Ena od stvari, ki jih pogrešava, je, da položaj rejnika ni urejen v smislu, da bi zastopal otrokove pravice in da so zadeve sistemsko slabo urejene. Ko sprejmeš otroka, na primer, ne dobiš niti enega prostega dneva. Si predstavljate, kakšen šok mora biti za dveletnika, ki so ga odpeljali od mame, pripeljali k vam, naslednje jutro pa ga kar odpeljete v nov vrtec in greste v službo?« sprašuje rejnica.

V korist otroka?

Darko Krajnc, predsednik Rejniškega društva Slovenije, ki je po poklicu socialni delavec in ima sam izkušnjo odraščanja v rejniški družini, pogreša normative za delo na tem področju in opozarja, da imajo ponekod socialni delavci tudi po 50 otrok na skrbi in se zato ne morejo dovolj posvetiti delu z matično družino. Kljub temu pa se ne strinja s tem, da bi se določila meja, koliko časa sme biti otrok v rejniški družini. »Zelo težko je določiti smiselni rok. Ne moremo posploševati na vse razmere. Odvzem roditeljskih pravic je skrajni ukrep,« meni Krajnc, ki pa v zakonu vidi druge pomanjkljivosti in se, denimo, zavzema za to, da bi zaostrili vstopne pogoje za izvajanje dejavnosti.

Na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve (MDDSZ) so z zakonskimi normativi zadovoljni. »Najpomemebnejše novosti zakona, ki velja od 1. januarja, so, da so rejenca preimenovali v otrok, da se ga ne stigmatizira. Natančneje so opredeljeni pogoji za pridobitev rejniške dejavnosti, hkrati pa daje rejnikom nova pooblastila, ki so bila prej pravica le bioloških staršev. Zdaj imajo vpogled v ocene otroka, lahko se seznanijo z njegovim šolskim uspehom in zdravstvenim stanjem, odločajo o odhodu na počitnice, bivanju v šoli v naravi, izbiri osebnega zdravnika. Rejniku daje tudi pravico za zastopanje otroka v postopku pridobivanja osebne izkaznice,« je naštela Gordana Možina Florjanc, vršilka dolžnosti direktorice direktorata za družino na MDDSZ. Z zakonom so povečali tudi število ur obveznega usposabljanja rejnikov, mladim omogočili bivanje v rejniški družini do 26. leta, če študirajo; med ugodnostmi, ki so jih deležni, je tudi enkratni prejemek ob namestitvi otroka v družino, ki je enak kot ob rojstvu otroka – 279 evrov.

Gordani Možini Florjanc se zdi prav, da trajanje rejništva ni omejeno. »To je odvisno od vsakega otroka posebej, od njegovih potreb, matične družine in razmer. Nekateri otroci ohranjajo stik z biološkimi starši, pri njih preživljajo vikende. O tem odloča center za socialno delo, ki dela z otrokom, rejniško družino in biološkimi starši. Zaradi tega ne moremo opredeliti, koliko časa naj traja rejništvo. Vsak otrok je nova zgodba in vedno se odloča v njegovo korist,« je zagotovila v. d. direktorice direktorata za družino. Po njenih besedah so od 145 otrok, ki so jih centri lani namestili v rejniške družine, 34 pozneje spet tudi vrnili v matične družine.