Rekorderka za zvrhan vagon oglja

Dole pri Litiji – Četudi oglarju Janezu Medvedu iz Suhadol morda ni uspelo postaviti največje kope v Evropi, je velika črna gmota, sestavljena iz približno 150 kubičnih metrov nacepljenih drv, zagotovo največja, ki je doslej zagorela v Sloveniji. Po dobrih treh tednih bo skuhal več kakor 14 ton oglja.

Velikanka v obliki presekanega stožca ima obseg na oglarski višini 1,2 metra dobrih 27 metrov in je doslej največja kopa, ki jo je uspelo sestaviti kakšnemu slovenskemu oglarju, je prepričan Jože Prah z Zavoda za gozdove Slovenije. Da je res velikanka, pove podatek, da bi jo zmoglo objeti 16 odraslih ljudi in da bo dala za zvrhan vagon oglja.

V Sloveniji se s koparjenjem ukvarja še okoli sto oglarjev, ki na leto skuhajo 400 ton oglja, od tega v Oglarski deželi na Dolah pri Litiji približno 200 ton. Oglje kuhajo tudi na Gorjancih, v Posavju, Selški dolini, v okolici Nove Gorice, na Pohorju in na Gorenjskem, a so kope precej manjše od dolskih in so namenjene bolj v turistične namene kot prikaz že skoraj izumrle dejavnosti. Medtem se s kuhanjem oglja kot dopolnilno dejavnostjo na kmetiji na litijskem koncu ljudje še vedno preživljajo. Oglarjenje pomeni ohranjanje kulturne dediščine in tudi krajine, pravi Prah, zato v klubu oglarjev, ki deluje v okviru Turistične zveze Slovenije in Zavoda za gozdove Slovenije, želijo ustanoviti evropsko oglarsko šolo. Razvojni odbor že deluje in zdaj na Dolah pri Litiji načrtuje gradnjo oglarske hiše, ki bo poleg slovenskih povezovala tudi vse oglarje iz tistih evropskih držav, kjer kuhajo oglje na star tradicionalen način.

Za kilogram oglja 70 centov

Medved je povedal, da je lani zakuril šest kop, letos je velikanka že tretja po vrsti, in da se bo z oglarjenjem ukvarjal toliko časa, dokler bodo ljudje kupovali njegov pridelek. Za kilogram oglja iztrži 70 centov, njegovi kupci so predvsem gostinci, ki cenijo kakovost in energijsko vrednost dolskega oglja. Za oglarjenje ga je navdušil njegov oče, je del družinske tradicije, ki se prenaša iz roda v rod. Najraje dela v gozdu, saj pravi, da ga zelena barva listja in ptičje petje zelo pomirjata, zato raje sestavlja kope, kakor pa krmi živino v hlevu. »Veste, pravi oglar je kakor strasten kadilec. Ko ugasne eno cigareto, že prižge drugo,« je slikovit Medved. Za v kopo je najboljši les leska, a te je malo, zato uporablja bukev in hrast. In dokler čez dobre tri tedne kopa ne bo ugasnila, bo moral spalnico zamenjati za bližnjo kolibo zraven kopišča in prebedeti marsikatero noč, da les ne zagori. Potem bi bil namreč ves trud zaman, zaslužek pa bi šel po gobe.

Celoten postopek kuhanja oglja je sicer preprost, a zahteva zvrhano mero potrpežljivosti in natančnosti pri zlaganju drv v obliko stožca in prekrivanju z zemljo, pri čemer so mu dober mesec pomagali vsi družinski člani. Ko oglar kopo prižge, napravi zgoraj v isti višini odprtine – oduške, in ko se iz njih modro pokadi, je to znak, da je kopa na tej višini dozorela, zato jih z zemljo zapre in niže odpre nove. Ko se moder dim začne viti še iz odprtin čisto pri tleh, je oglje kuhano in takrat je čas, da si oglar v miru privošči šilce žganega. Sledijo razkopavanje kope, hlajenje oglja z vodo in pakiranje v vreče. Medved je za Delo napovedal, da bo najkasneje prihodnje leto sestavil mega kopo, v katero bo zložil dobrih 200 metrov drv. Do takrat pa mora razširiti kopišče, da bo za orjakinjo sploh dovolj prostora.