Tiskane izdaje
Slovenski policisti so v zadnjih 15 letih zasegli skupno najmanj 100 tisoč sadik konoplje. Pred njihovo vnemo niso bili varni niti nasadi industrijske konoplje. Pravico do ukrepanja so črpali iz zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami, ki je – oziroma bi moral biti – načeloma usklajen z mednarodnimi konvencijami. Navsezadnje izhaja iz konvencije. V njem so prepovedane droge med drugim razvrščene v tri skupine – glede na nevarnost za zdravje ljudi. V tej razvrstitvi so konopljo in njene derivate vpisali v prvo skupino, torej med rastline in substance, ki so zelo nevarne za zdravje ljudi zaradi hudih posledic, ki jih lahko povzroči njihova zloraba, in se ne uporabljajo niti v medicini. Pri tem pa so – hote ali nehote – zagrešili drobno napako, zaradi katere slovenska uredba ni bila več v skladu z mednarodno konvencijo, hkrati pa je na široko odprla vrata državni represiji.
Cel hektar trave
Ker je konoplja zelo razširjena, tudi samorastniška rastlina, ki ne potrebuje veliko nege za rast, je razumljivo, da so imeli policisti z njo veliko dela. Kot rečeno, so samo v novem tisočletju »pokosili« za cel hektar trave, veliko, čedalje več, kar v prirejenih laboratorijih, toda del »žetve« so gotovo opravili tudi v posamičnih cvetličnih lončkih in na gredicah »ljubiteljskih« gojiteljev. Puljenje sadik pa pomeni veliko dela in stroškov za policijo in sodišča ter veliko težav za obtožene gojitelje. Če je razumljivo, da skriti laboratorij za vzgojo konoplje nedvoumno nakazuje na namen pridelave marihuane, torej mamila, pa še vedno ostaja odprto vprašanje, kaj je narobe s samo bilko konoplje, da jo varuhi reda tako vneto plevejo tudi z »ljubiteljskih« gredic.
Odgovor je preprost – in zapleten hkrati. Najprej prevajalec in za njim zakonodajalec je v seznam prepovedanih drog vnesel ne le konopljino smolo, ekstrakte in tinkture, ampak kar celo rastlino konopljo (Cannabis sativa L.). Čeprav je bila zadnja sprememba uredbe o razvrstitvi prepovedanih drog opravljena lani, ko so na pritiske javnosti, ki je vse bolj naklonjena zdravljenju s hašiševim oljem, derivatom konoplje, izločili iz prve skupine najbolj psihotropno substanco, ki jo konoplja vsebuje, THC, je sama rastlina še naprej ostala na seznamu prve, najnevarnejše skupine.
Od kod to trdovratno umeščanje rastline – ki je sama po sebi, če ne vsebuje opojnega THC, značilnega za cvetove ženske rastline, zelo koristna poljščina, marsikje pa kar plevel – na zloglasni indeks? Na ministrstvu za zdravje so ves čas prepričani, da takšno obravnavo »predpisuje« tudi konvencija ZN, ki jo je Slovenija prevzela kot naslednica Jugoslavije. Toda pri tem spregledujejo pomembno podrobnost. Originalna konvencija na seznam drog v prvo, najnevarnejšo skupino prepovedanih drog uvršča le produkte konoplje, ne pa same rastline. V prvo skupino konvencija dobesedno uvrsti »Cannabis and cannabis resin and extracts and tinctures of cannabis«, kar bi se ob pravilnem prevodu moralo glasiti: »Konoplja, konopljina smola, ekstrakti, tinkture konoplje«, ne pa, pozor, tudi rastlina konoplja.
V definiciji uporabljenih izrazov, ki jo vsebuje konvencija, »konoplja« namreč ne pomeni – kot bi kdo samoumevno pomislil – tudi rastline konoplje, ampak izraz »konoplja« označuje cvetne vršičke rastline konoplje (z izjemo semen in listov, ki vršičkov nimajo), iz katerih smola ni bila iztisnjena, ne glede na njihovo uporabo. Hkrati pa angleška dikcija konvencije uporablja tudi izraz »rastlina konoplja«, s katerim posebej označuje vse rastline iz rodu konoplje.
Slovenija ni prijavila spremembe
Ker so države podpisnice konvencije seveda suvereni mednarodnopravni subjekti, ima vsaka od njih, tudi Slovenija, po 22. členu konvencije, pravico določeno rastlino, na primer konopljo, prepovedati v celoti. Posebna določba člena pravi: »Kadar so razmere v državi ali na ozemlju pogodbenice takšne, da je po njenem mnenju prepoved gojenja opijskega maka, rastline koke ali rastline konoplje najustreznejši ukrep za zaščito javnega zdravja in preprečitev preusmeritve mamil v nedovoljeno trgovanje, pogodbenica prepove njihovo gojenje.«
Toda v tem primeru, opozarja celjski odvetnik Damir Ivančič, ki je podrobno preučil originalno konvencijo in slovenski zakon, bi morala država o tem izpeljati vsaj razpravo in na spremembo konvencije tudi ustrezno opozoriti. V primeru Slovenije o kakšnem takšnem postopku ne obstaja nobeno arhivsko gradivo; država Slovenija nikoli ni podala pobude za spremembo glede na konvencijo, znano je samo sprejetje konvencije, takšne, kot je, s seznamom prepovedanih drog, na katerem se nato pojavi napačen prevod izraza kanabis.
Slovenija je ratificirala prevod, ki po namenu predpisa ne odraža dejanske in hotene vsebine konvencije kot nadzakonskega akta, ki se uporablja neposredno in mora biti le pravilno slovnično in pomensko prevedena, opozarja Ivančič in dodaja: »Namen predpisa – konvencije, ki se uporablja neposredno in je po hierarhiji pravnih virov nad zakonom in pod ustavo RS – je bila regulacija rastline kanabis, ki pa kot taka – sama po sebi – po konvenciji ni prepovedana.«
Prav nasprotno; v konvenciji (dostopna na spletu: https://www.incb.org/documents/Narcotic-Drugs/1961-Convention/convention_1961_en.pdf) v členu 28. nedvoumno piše, da se prepoved ne sme nanašati na vzgojo rastline konoplje za industrijske namene (vlakna in semena) ali hortikulturne namene. Na ta člen se sklicujejo tudi pri ministrstvu za zdravje, ko omenjajo dopuščeno gojenje konoplje, ne zmenijo pa se za opozorila o napačnem prevodu, zaradi katerega je zunaj zakona ostala rastlina, ki sama po sebi sploh ni psihotropna.
Niti de-iure
»Če se namreč pokaže, da na podlagi te konvencije sprejeta zakonodaja ne izraža duha in namena konvencije – ta pa je, da se ne preganja sama rastlina konoplja kot taka –, to pomeni, da v konkretnem primeru neko dejanje lahko neupravičeno obvelja za kaznivo, čeprav je dejansko v celoti dopustno ali pa 'samo' prekršek, kar je seveda pravno povsem drugačna situacija,« poudarja Ivančič.
Takšnih pravnih situacij, pri katerih organi pregona koga obtožijo kaznivega dejanja, je v Sloveniji, kažejo letna poročila policije, neprimerljivo več kot drugod v EU. Če je v Uniji z drogo povezanih v povprečju 18 odstotkov kaznivih dejanj in 82 odstotkov prekrškov, je v Sloveniji takšnih kaznivih dejanj kar 30 odstotkov in prekrškov 70 odstotkov. V sosednji Avstriji, kjer je mogoče v trgovinah legalno kupiti sadike različnih vrst konoplje, obravnavajo na devet milijonov prebivalcev približno 550 kaznivih dejanj s področja drog, v Sloveniji pa na dva milijona prebivalcev skoraj štirikrat več, pravi prekmurski aktivist Božo Radišić, ki je poročilo o kazenskem preganjanju konoplje izdelal za Evropski center za spremljanje drog v Lizboni. Nadpovprečno število kaznivih dejanj kaže, da Slovenija ni med naprednejšimi državami na področju dekriminalizacije drog, kakor se radi pohvalijo na ministrstvu za zdravje.
Čeprav je treba za kaznivo dejanje izkazati in dokazati, da je posameznik prepovedano substanco proizvajal, predeloval ali prideloval z namenom prodaje, je v Sloveniji pogosto že samo posest konoplje dovolj velik dokaz za namen preprodaje. Pristojne vladne ustanove medtem zavajajo mednarodno javnost s poročili o liberalni Sloveniji kot območju brez zaporne kazni za posest droge. Na zemljevidu Evrope, ki ga je objavil The Emory Institute for Drug Development (EIDD), je Slovenija izenačena s Švico, Italijo in Španijo, državami, v katerih zaporna kazen za osebno uporabo drog ni mogoča.
Absurdni lov na sadike
Znani so primeri, Radišić jih ima dokumentiranih več kot 20, ko so bili posamezniki samo zaradi posedovanja nekaj gramov marihuane obsojeni na zaporne in (ali) pogojne kazni, ker so bili obtoženi namena preprodaje. Na vrhovnem sodišču še vedno čaka na obravnavo zahteva za varstvo zakonitosti za Janka Pirca, ki so mu zasegli osem sadik indijske konoplje. Čeprav je konopljo gojil, da bi z njo pomagal za multiplo sklerozo oboleli ženi in sinu diabetiku, mu je sodišče izreklo štiri mesece pogojne kazni, kakor da gre za preprodajalca. Če drži, da so bile njegove sadike ob zaplembi visoke komaj nekaj decimetrov in potemtakem še daleč od tega, da bi pognale vršičke, šele ti vsebujejo prepovedani THC, potem po mednarodni konvenciji, ki velja za vse podpisnice, torej tudi za Slovenijo, Pirc ne bi smel biti kazensko preganjan. K takšnemu sklepu napeljuje celo mnenje pravnega strokovnjaka, sedanjega ustavnega sodnika Mitje Deisingerja, ki je v svojem komentarju k zakonu o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami iz leta 1999 zapisal, da »na primer samo sejanje opijskega maka, grmov koke ali kanabisa še ne pomeni kaznivega dejanja, proizvodnja se začne šele s posegi na dozoreli rastlini«.
V tej luči so povsem nerazumljivi tudi primeri, da se morajo pred sodiščem zagovarjati ljudje, ki jim je konoplja, industrijska, zrasla samoniklo na njihovem zemljišču. Iskanje in uničevanje sadik konoplje po gozdovih na Goričkem je bilo v enem izmed letnih poročil murskosoboške policijske uprave celo zavedeno kot redna dejavnost tamkajšnjih policistov. K takšnemu nesmiselnemu zapravljanju energije je gotovo veliko pripomogel tudi napačen prevod konvencije, s katerim je Slovenija izobčila rastlino konopljo. Poleg tega okrožna tožilstva po regijah neenako obravnavajo kršitelje, ker nimajo, čeprav so po zakonu to dolžna storiti, izdelane natančne politike pregona.
Pred parlamentom je prav zdaj novi predlog zakona o legalizaciji konoplje, ki naj bi omogočil legalno gojenje omejenega števila rastlin konoplje tudi posameznikom, bodisi za zdravljenje bodisi za rekreativno rabo. Spisali so ga politiki, da bi uredili področje na primeren in zakonsko ustrezen način. Vendar bi morala širša razprava zajeti tudi dosedanje vidike prekoračevanja zakonskih okvirov, zaradi česar so morali na sodišča pridelovalci industrijske konoplje, bolniki, ki so se želeli z doma pridelano konopljo samozdraviti, in rekreativni kadilci, pri katerih so zasegli minimalne količine trave za lastno uporabo.
