Revni otroci ostanejo brez sanj in želja

Projekt Botrstvo: Že pet let pomagajo otrokom in družinam reševati socialno stisko.

Objavljeno
01. december 2015 22.28
Anita Ogulin in Zveza prijateljev mladine Ljubljana Most- Polje 24.decembra 2014
Sonja Merljak
Sonja Merljak
Ljubljana – Pet let, 5200 botrov in 5500 otrok. Takšne so suhoparne številke o projektu Botrstvo. Samo letos je bilo vanj na novo vključenih 1300 otrok. Na svojega botra jih čaka še 250. A številke povedo malo, precej manj kot besede.

»Otroci prihajajo iz različnih družin, imajo različne starše in različne probleme,« poudarja Anita Ogulin, predsednica Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste - Polje. »Če starši niso sposobni skrbeti za svoje otroke, smo kot družba dolžni poskrbeti zanje in za starše. Te moramo usposobiti, da znova zmorejo opravljati svojo starševsko vlogo. Dolgotrajna revščina otroke zelo zaznamuje. Odvzema jim sanje in zmožnost uresničevanja poklicnih in življenjskih ciljev ter jih izključuje in socialno ubija. V Sloveniji je revščina dolgotrajna past in vanjo so se ujeli najranljivejši člani družbe – otroci.«

Anita Ogulin ob peti obletnici projekta Botrstvo opozarja, da v številnih družinah že več let bijejo boj z revščino. »V nekaterih so se zelo trudili, da bi jo premagali. Bili so aktivni in vključeni, a jim je sčasoma funkcionalna sposobnost popolnoma upadla. Potem so še zboleli, ob njih pa otroci. Zato govorim, da so razmere že alarmantne, kajti trajajo že predolgo. Večini revnih ne daje upanja, da bo bolje.«

Najhuje je, dodaja, da so se v past ujeli tudi tisti, ki spadajo v srednji razred; tisti, ki so še zaposleni, a so za svoje delo tako malo plačani, da ne zmorejo osnovnega preživetja. Za vse so v tem času zbrali 5,8 milijona evrov.

Že tri leta zagotavljajo brezplačno pravno pomoč, ki jo izvaja Nina Zidar Klemenčič. V tem času so pomagali 1400 posameznikom in družinam, a potrebne so sistemske spremembe, opozarja odvetnica. Število pomoči potrebnih se ne zmanjšuje, ampak povečuje. »Govorimo pretežno o primerih, ki bi bili rešljivi, če bi država in njene institucije svoje delo opravile ažurno, učinkovito in zakonito. Namesto tega se posameznik znajde pred birokratskim aparatom, ki mu ne ponudi roke, ampak mora zaradi njega plezati čez zid.«