»Revščina in brezposelnost mladih ogromna izziva za Evropo«

Ljubljana – Rdeči križ Slovenije je lani s prehranskimi paketi pomagal približno 160.000 ljudem, kar je skoraj 4000 več kot leto prej. Tudi druga nacionalna združenja RK se morajo znajti v novih razmerah, saj se socialna slika Evrope spreminja. O izzivih, ki jih to prinaša za največjo humanitarno organizacijo, smo se pogovarjali z Mette Petersen, področno vodjo IFRC za srednjo Evropo, Balkan in Kavkaz.

V svojih poročilih opozarjate, da se je v več evropskih državah, denimo Grčiji, Španiji, Bolgariji in Italiji, delež ljudi pod pragom revščine približal ali celo presegel 20 odstotkov prebivalstva.

Splošno razširjeni mit je, da je revščina problem Afrike in Azije. A podatki iz poročila, ki smo ga pripravili lani, o tem, kako je ekonomska kriza v Evropi spremenila njeno socialno podobo, nas opozarjajo, da smo se na stari celini znašli pred velikimi izzivi. Eden med njimi je naraščajoča stopnja revščine – ljudje, ki so do pred kratkim dostojno živeli s svojimi prihodki, so se naenkrat znašli v stiski in potrebujejo humanitarno pomoč za preživetje. Ta skupina je izjemno ranljiva, ker se ne znajde v tej novi situaciji, počutijo se nemočne. Rdeči križ in Rdeči polmesec sta morala prilagoditi način dela tem razmeram. Španski Rdeči križ je, denimo, začel ponujati pravno pomoč ljudem, ki so ostali brez dela, pomaga jim pri prošnjah za državno pomoč, do katere so upravičeni. Prebujamo se v novo realnost.

Še en ogromen izziv je brezposelnost mladih. Imamo zelo veliko skupino mladih, ki ne more najti svojega mesta v družbi, nimajo možnosti zaživeti samostojno, unovčiti svoje znanje. Nezadovoljstvo s takim stanjem se kaže na različne načine, tudi z demonstracijami, celo v državah, ki jih imamo za socialne, kot je Švedska. Takšne stiske ljudi se potem pogosto odražajo v nestrpnosti, tudi do migrantov. Sočasno v Evropi išče zatočišče in priložnost za boljše življenje na tisoče migrantov s Srednjega vzhoda in iz Afrike. Mešanica vseh teh dejavnikov povzroča družbene napetosti. Pri tem ima Rdeči križ pomembno vlogo, da se ukvarja z mladimi, jim omogoči pridobiti kakšne spretnosti, s katerimi bodo laže vstopili na trg dela.

Pri vsem tem ne smemo pozabiti še na naravne nesreče in vojne, ki so prizadele evropske države. Lani so Bosno in Hercegovino, Hrvaško in Srbijo prizadele najhujše poplave v zgodovini, ob katerih je ogromno ljudi ostalo brez domov. Nemiri v Ukrajini so z domov pregnali na stotine beguncev.

Rdeči križ ima v mednarodnem merilu drugačen status kot druge humanitarne organizacije. Zakaj?

Gibanje Rdečega križa in Rdečega polmeseca ima že od vsega začetka poseben status zaradi ženevskih konvencij. Naša posebnost je, da nismo povezani niti z Organizacijo združenih narodov niti z nobeno vlado niti nismo mednarodna nevladna organizacija. Smo neodvisni in nevtralni. To je posebej pomembno na vojnih območjih, kjer nam je zaradi tega, ker nismo na nikogaršnji strani, omogočeno, da pridemo in pomagamo v krajih, kjer nihče drug ne more. Afganistanski Rdeči polmesec je imel, na primer, dostop tam, kamor nobeni drugi organizaciji niso pustili. Tako je tudi v Siriji. Rdeči križ ima status opazovalca v OZN in predstavnike na njeni generalni skupščini. Kar pomeni, da smo na globalni ravni prepoznani kot posebni igralec. Poseben odnos imamo tudi z EU.

Na nacionalni ravni pa delovanje Rdečega križa v vsaki od držav regulira zakon o Rdečem križu. Za nobeno drugo humanitarno organizacijo načeloma nikjer ne sprejmejo posebnega zakona. V njem je določeno, da ima Rdeči križ na skrbi štiri področja: krvodajalstvo, prvo pomoč, pripravljenost na nesreče in iskanje pogrešanih. Naša naloga je pomoč ljudem, ki so v ranljivem položaju, marginaliziranim skupinam.

Kako upravičujete svojo vlogo?

V nekaterih državah se moramo bolj potruditi, da bodo ljudje razumeli našo držo nevtralnosti in neodvisnosti. Ne zmanjšujem vloge in dela drugih humanitarnih organizacij, ki so prav tako pomembne, a mi nismo le en del civilne družbe, ampak del velikega mednarodnega gibanja. Nacionalna združenja pa se morajo truditi, da se družba zaveda njihove vloge.

Gibanje Rdečega križa in Rdečega polmeseca združuje dve organizaciji – mednarodni komite (ICRC) in mednarodno federacijo (IFRC). Kakšna je razlika in kakšna povezava med njima?

ICRC je tista, ki zagotavlja in nadzira spoštovanje ženevskih konvencij v vseh pogledih. Večinoma delajo na konfliktnih ali kako drugače problematičnih območjih, za zaščito civilistov, zdravstveno oskrbo, zagotavljanje osnovne oskrbe, obiskovanje ujetnikov in še vrsto drugih reči.

IFRC pa združuje 189 nacionalnih združenj Rdečega križa in Rdečega polmeseca, ki za to plačujejo letno članarino. Ta znesek večinoma poravnavajo vlade, ki se zavedajo pomena organizacije. Članice morajo zagotavljati revidirane račune, na podlagi katerih se za vsako izračuna znesek, ki ga mora plačati za članarino (Slovenija je leta 2014 plačala 52.689 švicarskih frankov, kar je takrat pomenilo nekaj manj kot 44.000 evrov, op. a.). Nacionalna združenja morajo delovati po skupnih načelih, vsaki dve leti se srečujemo na generalnih skupščinah.

Tako ICRC kot IFRC kot nacionalna združenja sodelujemo na terenu. Tam, kjer divjajo vojne, delujemo koordinirano, v veliko državah vojskujoče se strani ne zaupajo nikomur drugemu kot nacionalnemu Rdečemu križu ali Rdečemu polmesecu. Sama sem to konkretno izkusila na plemenskem območju Pakistana, kjer sem delala.