Tiskane izdaje
Ljubljana – »Ko smo začeli projekt Botrstva, smo nameravali zbirati denar, da bi otrokom omogočili na primer ure violine ali trening nogometa, ki jim jih starši niso mogli. Zdaj pa so razmere takšne, da se ne pogovarjamo več o baletu, ampak le o kruhu in mleku.«
Tako je novinarka Vala 202 nacionalnega radia Jana Vidic opisala akcijo, v kateri skupaj z Zvezo prijateljev mladine iščejo dobrotnike, ki so pripravljeni prispevati za otroke, ki živijo v hudem pomanjkanju.
Pri tem ugotavljajo, da je iz meseca v mesec več staršev, ki nimajo kaj dati na mizo. Humanitarne organizacije tudi opozarjajo, da statistike, čeprav nikakor niso spodbudne, sploh ne odsevajo resničnih razmer.
Številke kažejo, da je v Sloveniji leta 2011 pod pragom revščine – torej z neto razpoložljivim dohodkom pod 600 evrov na odraslega družinskega člana – živelo 13,6 odstotka ali 273.000 ljudi.
Pomenljivi so podatki, da so bili za kar 40 odstotkov gospodinjstev stanovanjski stroški lani veliko breme; zaradi finančne stiske pa je, tako Statistični urad RS, 12 odstotkov gospodinjstev vsaj enkrat lani zamudilo s plačilom obroka hipotekarnega posojila.
Pri tretjini gospodinjstev priznavajo, da z razpoložljivim dohodkom težko shajajo, kar polovica pa bi se jih znašla v zagati, če bi morali poravnati nepričakovan strošek v višini 600 evrov.
V najslabšem položaju so tiste družine, kjer nihče nima dela, še posebno če so v njih otroci, in upokojenci, ki predstavljajo kar 32-odstotni delež tistih pod pragom revščine. Vendar strokovnjaki opozarjajo, da se srečujejo tudi z vse večjo skupino zaposlenih revnih.
»Njihovo število narašča. Plača ne omogoča dostojnega preživetja, sploh če je zaposlen samo en družinski član. Revščina, ki prizadene zaposlene, kaže na neenake delovne razmere, v katerih za nizko plačo izkoriščajo ljudi,« je izpostavil generalni tajnik Slovenske karitas Imre Jerebic.
»Pojav zaposlenih revnih je bil prej značilen za ZDA, kjer je vladavina trga že od nekdaj zelo močna, zdaj ga pa zaznavajo povsod po Evropi. Je tudi posledica vse bolj fleksibilnih oblik dela.
Prenizke minimalne plače ne omogočajo preživetja. Druga skupina, ki tvega revščino, pa so tisti, ki delajo s prekernimi pogodbami za določen čas,« je dejala dr. Vesna Leskošek s fakultete za socialno delo. Opozarja, da je meja za prag revščine – 600 evrov – postavljena tako nizko, da se s težavo prebijajo tudi mnogi, ki so nad njim.
»Pijem vodo, da ne čutim lakote«
»Z mami zelo paziva, da dobita brata pri obroku več hrane, saj še rasteta, jaz pa čez dan pijem veliko vode, da ne občutim lakote tako zelo. Potem pride večer in z mami greva velikokrat lačna spat, kruli nama, potem pa se pogovarjava o šoli ali čemerkoli drugem, da se s pogovorom uspavava.
To so besede štirinajstletnega Sebastjana, enega od številnih otrok, vključenih v projekt Botrstva, s katerim poskušajo v Zvezi prijateljev mladine Slovenije (ZPMS) s pomočjo Vala 202 najti dobrotnike. Pripoved fanta, ki ima dva mlajša brata - prvošolček je otrok s posebnimi potrebami, mlajši pa še v vrtcu -, je pretresljiva. Odkar je njihova mati ostala brez službe, so odvisni od socialne pomoči.
Podobne zgodbe se vrstijo iz tedna v teden. »Najprej je bil naš namen pomagati otrokom, ki jim starši ne morejo zagotoviti nekega presežka - denimo glasbene šole ali treninga športa, a so stiske precej hujše,« je opisala novinarka Jana Vidic, ki na Valu 202 vodi projekt Botrstva.
»Vse zgodbe so preverjene in vemo, kam gre denar,« je pojasnila Vidičeva. Anonimnost predstavljenih ljudi je strogo varovana - le ona in ZPMS vedo njihova imena in od kod so. Vseeno imajo številni starši zadržke, da jih bodo v lokalnem okolju prepoznali in bodo otroci zaradi tega imeli še več težav.
Po izkušnjah s terena, je Jana Vidic prepričana, da je eden glavnih krivcev za stiske socialna zakonodaja, ki velja od novega leta in zaradi katere se vsi socialni transferji štejejo med osebne dohodke. Številne matere so zato upravičene do nižjih otroških dodatkov, kot so jih imele lani.
Poleg tega se upošteva tudi lastništvo nepremičnin. »Kar se lepo sliši, marsikdo ima v njih veliko premoženje in prav je, da so ga dobili. Vendar se je veliko tudi teh, ki imajo res skromne prihodke, ujelo v nekih lastništvih in solastništvih, s katerimi ne morejo niti razpolagati niti se jih znebiti. Mati z otroki odide od nasilnega alkoholika v podnajem in zato, ker je solastnica hiše, v kateri je zadolženi pijani oče njenih otrok, ni upravičena do nobene pomoči.«
Pomen socialnih transferjev potrjuje statistika - brez njih bi se stopnja tveganja revščine s sedanjih 13,6 odstotka dvignila na skoraj 25.
Mnoge otroke je še dodatno prizadel ZUJF, zaradi katerega niso več upravičeni do šolskih kosil.
»Otroci si izmišljujejo, kako se bodo zlagali, zakaj niso šli na izlet in se ne udeležujejo dejavosti, ker nočejo, da bi vrstniki vedeli, v kakšnih razmerah živijo,« svoje izkušnje opisuje Jana Vidic, ki meni, da je največ revščine v velikih mestih.
»Kjer ni socialne mreže, ni njive, kjer bi si lahko pridelal, ni soseda, ki bi ti dal, kar ima sam preveč, ni babic in tet. So tudi ljudje iz drugih držav ali pokrajin, ki ne morejo po krompir k mami, ker nimajo niti za avtobus ali vlak. Hkrati ti otroci sedijo skupaj pri pouku z neznosno bogatimi sošolci.«
Pogubne posledice
»Ljudem se lahko zgodi, da v določenem obdobju izgubijo zaposlitev in živijo borno. Hudič je takrat, kadar se spopadamo s poglabljanjem revščine, ki postane dolgotrajna in se začne spreminjati percepcija sveta, v katerem živiš. Dlje ko živiš v teh vzorcih, težje prideš iz njih,« opozarja dr. Vesna Leskošek a fakultete za socialno delo.
»Če otroci dolgo odraščajo v takih razmerah, se to izrazi na načinu, kako vidijo sebe. Tak otrok se sebe nikoli ne bo predstavljal kot pravnika ali zdravnika, ampak kot delavca, da bo čim prej zaslužil denar, da bo lahko preživel,« meni Leskoškova.
»Ljudje, ki zdaj padajo v revščino, mogoče še posedujejo neko premoženje od prej in črpajo iz kakih virov, ki pa jih kmalu ne bo več.« Prave podobe se bodo po njenem mnenju pokazale šele prihodnje leto ali še leto pozneje.
