Sredipolje - Riccardo Muti, eden izmed velikih svetovnih mojstrov dirigiranja, je sinoči pred veličastnim spomenikom italijanskim žrtvam prve svetovne vojne v kraju Sredipolje v goriški pokrajini zbral orkester več kot 700 glasbenikov in zbor več sto pevcev iz vseh držav, ki so sodelovale v prvi svetovni vojni.
V spomin na žrtve vseh vojn tega sveta so izvedli Verdijev Rekviem. Poleg so bili tudi predsedniki Italije, Slovenije in Hrvaške, Giorgio Napolitano, Borut Pahor in Ivo Josipović. Avstrijo je zastopal predsednik parlamenta Georg Keuschnigg.
Dogodek v Sredipolju je eden izmed najpomembnejših v vrsti proslav ob stoletnici začetka prve svetovne vojne na tleh Italije, ki je vojno začela na eni in končala na drugi strani, s tem pa je eno najbolj krvavih bojišč, postavila ob Sočo, v kraje, kjer so v Avstro-Ogrski živeli Slovenci in tudi Italijani. Ljudje z ozemlja, ki si ga je v vojni s političnimi spletkami potem pridobila Italija, so se v prvi vojni večinoma borili na strani Avstro-Ogrske, zato jih je vse do zdaj italijanska zgodovina tako rekoč izbrisala. Potomci tržaških, goriških in furlanskih žrtev vojne z nasprotnih okopov si o tem doslej skoraj niso upali govoriti. Riccardo Muti, ki je predsednike Italije, Slovenije in Hrvaške na svojem koncertu zbral na zgodovinsko pomembnem srečanju že pred štirimi leti v Trstu, si je Verdijev Rekviem v Sredipolju zamislil kot poklon vsem žrtvam vseh spopadov, ne glede na stran, na kateri se je kdo boril, ne glede na ideološko ali versko pripadnost.
Primerno temeljni zamisli koncerta na prizorišču velikih bitk v Posočju in na kraju, kjer je Mussolini leta 1938 postavil največji spomenik italijanskim žrtvam Caporetta (Kobarida) in drugih bitk na soški fronti, je maestro Muti sestavil tudi svoj orkester. Kot ponavadi v zadnjih letih - prvič so nastopili v Sarajevu pred petimi leti - ga je gradil okrog svojega mladinskega orkestra Cherubini, dodal pa je več sto glasbenikov iz vseh držav, ki so sodelovale v prvi vojni. Ogrodje zbora je bil zbor Furlanije - Julijske krajine, ki se mu je pridružilo na stotine glasov z vseh vetrov.
Mutijeva umetniška podviga pred štirimi leti v Trstu in sedanji v Sredipolju sta tesno povezana z akcijami Giorgia Napolitana, prvega izmed italijanskih predsednikov, ki se je v zgodovino zapisal kot predsednik, ki v rimski politiki tehta veliko več, kakor predsednikom veleva italijanska ustava.
Veliko simbolike in sporočil na obrežjih Soče
Riccardo Muti je tista osebnost sodobne evropske kulture, ki veliko, najbrž kar največ naredi za zbliževanje med narodi, ki jih je ločila zgodovina in se težko znajdejo v novih razmerah, malo tudi zato, ker so tudi znotraj sebe razklani. Iz Sredipolja bi rad poslal v svet sporočila bratstva med narodi, je pred sinočnjem koncertom pri spomeniku žrtvam prve svetovne morije dejal maestro.
Muti je za boljše odnose med Italijo in Slovenijo, in tudi med Italijo in Hrvaško, največ storil leta 2010, ko je na tržaškem trgu Enotnosti Italije uprizoril koncert, ki je privabil neverjetno veliko občudovalcev njegove glasbe in privržencev sprave. Hkrati pa je dvignil na noge zelo malo nasprotnikov, skrajneže je bilo takrat mogoče prešteti tako rekoč na prste.
Ozračje se je po Mutijevem tržaškem koncertu pred štirimi leti res precej otoplilo. O koncertu in srečanju treh predsednikov držav, ki so položili venec pred Narodni dom ob 90-letnici fašističnega požiga, je kmalu obveljala krilatica, da sta prinesla »duh Trsta«. Duh Trsta je v novem besednjaku pomenil duh sprave, ne več duh nasprotovanja, skoraj sovraštva, kot je o »mestu v Zalivu« veljalo prej. Predsedniki Giorgio Napolitano, Danilo Türk in Ivo Josipović so še vedno zapisani kot graditelji novih temeljev.
Novo srečanje v Sredipolju po štirih letih pomeni nekakšno potrditev »duha Trsta«, hkrati pa se simbolično vrača še eno prelomno obdobje malo dlje v zgodovino. Velikanski spomenik sto tisoč Italijanom, ki so padli v bitkah na soški fronti, ki je vzniknila zato, ker je Italija prestopila na drugo stran, je bil sinoči prizorišče simboličnega dejanja, veličastne izvedbe Verdijevega Requiema. V spomin na vse žrtve vseh vojn, ne samo padlih Italijanov, kakor si ga je zamislil Mussolini, ko ga je postavil na vzpetini nad Sredipoljem, kjer se nad furlansko nižino začne Kras.
Naprej od simbolike, ki se bo nadaljevala nocoj na ljubljanskem Kongresnem trgu, kamor Muti prinaša Verdijev Requiem, slavni dirigent v političnih vodah ne more. Lahko pa spodbudi politike, da vsaj za trenutek pomislijo tudi na kaj več kakor samo na prerivanja med seboj in zmage na volitvah.
V odnosih med Slovenijo in Italijo koncert v Sredipolju že danes prinaša nov obisk veterana evropske politike, italijanskega predsednika Giorgia Napolitana v krajih, kjer so se bíle največje bitke prve vojne. Na Sveti gori bo z gostiteljem Borutom Pahorjem postavil klop miru, obiskal bo tudi Novo Gorico, ki je v času prve in druge vojne, ki sta tragično ločili sosede, sploh še ni bilo.
Odkar se je pred štirimi leti zgodil »duh Trsta«, so se v Sloveniji in v Italiji vlade menjale hitreje od koledarskih let. Vladi so strmoglavili kar znotraj vladajoče stranke. V Italiji so imeli to srečo, da se je na vrh po notranjem udaru med Demokrati povzpel mlad politik, ki ga politična preteklost ne obremenjuje. Devetintridesetletni Matteo Renzi je prejšnji teden postal tudi predsedujoči v EU. V Bruselj je prinesel novega duha, jezikati si upa celo vsemogočni Angeli Merkel. O Evropi pravi, da pripada ljudem, Evropejcem, ne bankirjem, pa naj bodo nemški ali italijanski.
Tudi s predsednikom države imajo Italijani kar srečo. Giorgio Napolitano kljub zrelim letom, prejšnji mesec jih je dopolnil že devetinosemdeset, zelo modro krmari med na vse načine zmedenimi, razklanimi in v vesolju izgubljenimi političnimi strankami. Za njim je dolga zgodba v komunistični partiji, tudi nekaj partizanščine je bilo zraven, zadnja desetletja pa med nekdanje nasprotnike na italijanski sceni prinaša spravo. Tudi demokrate, naslednike komunistov in zmernih demokristjanov, je reševal, ko so se sprli med seboj. Prvi predsednik je, ki se je dal izvoliti dvakrat. Spretno je sodeloval pri omejevanju nepremagljivosti in vsemogočnosti Silvia Berlusconija. Napolitanova zasluga so pisane, levo-desno-sredinske vlade, ki se sicer menjajo vsako leto, vendar so se v Italiji vlade menjale tako na hitro tudi v obdobju demokrščanskega vsaj navideznega enoumja.
Napolitanov prihod na Sveto goro in v Novo Gorico bo vsaj tako simbolen, kot je bil Mutijev koncert v Sredipolju. Vsi trije udeleženci spravnih dejanj tega konca tedna, Muti, Napolitano in Pahor, pa imajo omejene možnosti vpliva. Več bodo morale storiti vlade, v Sloveniji po volitvah, v Italiji pa, ko bo Renziju ob vodenju EU uspelo reformirati svojo državo in se bo utegnil ukvarjati tudi s sosedi.