Slovenskim risom prihajajo na pomoč romunski
Projekt Life Lynx: Edina rešitev za te skrivnostne in redko videne prebivalce naših gozdov je povečanje genetske pestrosti.
Odpri galerijo
A lynx climbs a hill after crossing the finish area during the first training run for the men's Downhill race of the Vancouver 2010 Winter Olympics in Whistler, British Columbia, February 10, 2010. REUTERS/Leonhard Foeger (CANADA) - RTR2A21U
Morda že danes ali jutri, lahko pa šele čez mesec ali dva se bo v lovno past, ki so jo raziskovalci postavili v Romuniji, ujel ris. Po temeljitem pregledu in karanteni ga bodo pripeljali k nam, v prilagoditveno oboro, ki ga čaka v Loškem Potoku. Tam bo slab mesec, potem pa ga bodo izpustili. In tako še devet drugih risov in risinj, s katerimi bodo okrepili sedanjo populacijo teh velikih zveri.
»Vsak dan obstaja možnost, da se bo ris ujel,« pravi Rok Černe z zavoda za gozdove, koordinator projekta Life Lynx, s katerim bodo ohranili slovensko risjo populacijo. Enajst ustanov iz petih držav, poleg naše še Hrvaške, Italije, Slovaške in Romunije, uresničuje petletni projekt, za katerega so dobili večinoma evropska sredstva. Priprav so se lotili pred dvema letoma, tako da bodo do leta 2024 pri nas naselili deset novih risov, na Hrvaškem štiri, in s tem preprečili njihovo izginotje. Sedanja populacija risov – po ocenah jih je pri nas od 15 do 20 – je tik pred tem, da izgine. Slovenija je bila že v preteklosti brez te največje evropske divje mačke, saj so jo na začetku 20. stoletja iztrebili. Po nekaterih podatkih je bil zadnji ris pri nas ustreljen leta 1908 na Štajerskem.
Po zaslugi lovcev so na pragu sedemdesetih začeli razmišljati o ponovni naselitvi risov, kar so uresničili leta 1973, 65 let po njihovem izginotju iz slovenskega prostora. V takratnem gojitvenem lovišču Medved na Kočevskem so v naravo izpustili tri risje pare. Ta naselitev je dolgo veljala za eno najbolj uspešnih v evropskem in svetovnem merilu, saj so njihovi potomci naselili Hrvaško, Bosno in Hercegovino, razširili so se vse tja do Črne gore na eni strani in v Avstrijo in Italijo na drugi. Populacija je rasla in širila svoj prostor.
Pred desetletjem ali dvema so strokovnjaki ob skopih podatkih začeli ugotavljati, da risja populacija stagnira oziroma nazaduje. Tako majhna populacija, ki se iz generacije v generacijo pari, nikakor ni sposobna preživeti na dolgi rok, saj izgublja prilagodljivost, pada možnost preživetja in zmanjšuje se zmožnost reprodukcije. Z razvojem in uporabo genetike pa se ni potrdilo le znano dejstvo, da so vsi slovenski risi potomci samo treh samic, ampak podatki kažejo, da so imele te tri samice skupno daljno prednico ali pa so bile celo potomke iste samice, saj so bile odlovljene na istem območju slovaških Karpatov. Zato je edina rešitev za te skrivnostne in redko videne prebivalce naših gozdov povečanje genetske pestrosti.
Pri projektu Life Lynx, ki ga vodi zavod za gozdove, je raziskovalcem koristilo znanje, pridobljeno pri ohranjanju drugih dveh naših velikih zveri, medveda in volka, predvsem pa izkušnje s preseljevanjem medvedov. Teh je Slovenija v zadnjih dveh desetletjih izselila 24. »Ker imamo izkušnje s selitvijo medvedov, smo lahko Romunom s svojim znanjem pomagali, da bodo uspešno vzpostavili mehanizme za selitev risov,« pravi Rok Černe. Poleg strokovnih razlogov so pomembne tudi formalnosti, ki trenutno zavirajo začetek odlova na Slovaškem. Toda v obeh državah živijo karpatski risi, sicer največja vrsta risa, ki so jo k nam naselili leta 1973.
Priprave na odlov so se začele že pred dobrim letom, saj je ris izredno skrivnostna žival, ki jo je težko izslediti. »Ne da se ga pretentati niti s hrano,« poudarja Rok Černe. Zato so v Romuniji in na Slovaškem na območju, od koder bodo pripeljali rise, najprej postavili kamere, da so živali, ki se redko pokažejo, izsledili, nato so na njihovih trasah postavili posebne pasti. Lani, ko je bila past v Romuniji že postavljena, niso pa je še aktivirali, je raziskovalce razveselilo, da je skoznjo šel ris, ki je bil na obhodu svojega ozemlja. Pričakujejo, da jim ga bo na naslednjem odhodu uspelo ujeti. Od januarja so pasti aktivne …
»Potem ko se bo ris ujel, ga bomo imeli v karanteni v Romuniji, tam ga bomo pregledali in izmerili,« razlaga Černe. Po prevozu v Slovenijo ga bodo zaprli v namestitveno oboro v Loškem Potoku, v gozdu nad vasjo Travnik, kjer so na zasebnem zemljišču Janeza Sterleta postavili sedem krat devet metrov veliko oboro, visoko tri metre. Je oddaljena od ljudi in sredi gozda, vendar dovolj blizu ceste, tako da bo mogoče zagotoviti reden nadzor in oskrbovanje ujetega risa.
»Vsaka živalska vrsta v tem okolju, torej tudi ris, je del celote, zato se mi zdi najbolj normalno, da sodelujem v tem projektu,« pravi Sterle, ki dela v gozdu in je tudi lovec. Vajen je srečevati vse tri velike zveri, medveda, volka in risa. To velja tudi za Stanka Anzeljca, starešino loškopotoške lovske družine, ki je zadovoljen, da so jih strokovnjaki povabili k projektu: »V zamrzovalni skrinji so že pripravljene srne, s katerimi bomo hranili risa. Verjetno se bosta tu, drug za drugim, prilagajala dva.«
Druge rise bodo namestili v obore še drugje na Notranjskem in v Alpah, tam jih bodo nato tudi izpustili. Tako, pričakujejo strokovnjaki, živali ne bodo več imele potrebe po iskanju poti domov, ampak se bodo prilagodile novemu okolju. In tu ostale.
Nove osebke bodo razselili po različnih lokacijah, le tiste v alpskem prostoru bodo izpustili skupaj. Za druge velja, da tam, kjer je zdaj na primer samo samec, bodo izpustili samico, kjer je samica, samca, spet drugje, kjer je prostor za nov par, pa par. »Pet risov bo izpuščenih v dinarskem in pet v alpskem prostoru, štirje na Hrvaškem,« pravi Černe. Do konca projekta, to je do leta 2024, bodo posamezne primerke, ki ne bodo preživeli – če jih bo denimo povozil avto ali zasul plaz – zamenjali z novimi.
Poleg Romunije, kjer zdaj poteka odlov, bodo živali pripeljali iz Slovaške, kjer trenutno še urejajo formalnosti. »Z desetimi novimi osebki, ki jih bomo pripeljali iz teh držav, bomo zagotovili obstoj naše populacije, za katero pričakujemo, da se bo povezala tako s populacijo na Hrvaškem in naprej na Balkanu kot s tisto v Švici,« razlaga Rok Černe. Tako bo tudi za rise veljalo podobno kot za medvede in volkove, ki so del večje in s tem stabilnejše populacije, ki prebiva na ozemlju čez državne meje.
Projekt Life Lynx, znan predvsem po preselitvi novih risov, bo za strokovnjake tudi priložnost, da opravijo vrsto raziskav – živali bodo spremljali s telemetričnimi ovratnicami – ki bodo razkrile malo znane navade in način življenja teh velikih zveri. Kar bo odlična podlaga za oblikovanje strategije, kako jih ohraniti tudi v prihodnje, kakršno imamo že za medvede in volkove.
»Vsak dan obstaja možnost, da se bo ris ujel,« pravi Rok Černe z zavoda za gozdove, koordinator projekta Life Lynx, s katerim bodo ohranili slovensko risjo populacijo. Enajst ustanov iz petih držav, poleg naše še Hrvaške, Italije, Slovaške in Romunije, uresničuje petletni projekt, za katerega so dobili večinoma evropska sredstva. Priprav so se lotili pred dvema letoma, tako da bodo do leta 2024 pri nas naselili deset novih risov, na Hrvaškem štiri, in s tem preprečili njihovo izginotje. Sedanja populacija risov – po ocenah jih je pri nas od 15 do 20 – je tik pred tem, da izgine. Slovenija je bila že v preteklosti brez te največje evropske divje mačke, saj so jo na začetku 20. stoletja iztrebili. Po nekaterih podatkih je bil zadnji ris pri nas ustreljen leta 1908 na Štajerskem.
Preberite tudi:
»V dvajsetih letih sem ga videl petkrat«
»V dvajsetih letih sem ga videl petkrat«
Karpatski risi
Po zaslugi lovcev so na pragu sedemdesetih začeli razmišljati o ponovni naselitvi risov, kar so uresničili leta 1973, 65 let po njihovem izginotju iz slovenskega prostora. V takratnem gojitvenem lovišču Medved na Kočevskem so v naravo izpustili tri risje pare. Ta naselitev je dolgo veljala za eno najbolj uspešnih v evropskem in svetovnem merilu, saj so njihovi potomci naselili Hrvaško, Bosno in Hercegovino, razširili so se vse tja do Črne gore na eni strani in v Avstrijo in Italijo na drugi. Populacija je rasla in širila svoj prostor.
Na sliki je evrazijski ris, karpatski Ris, ki ga bodo naselili v Slovenijo, pa je njegova podvrsta. FOTO: Victor Fraile/Reuters
Pred desetletjem ali dvema so strokovnjaki ob skopih podatkih začeli ugotavljati, da risja populacija stagnira oziroma nazaduje. Tako majhna populacija, ki se iz generacije v generacijo pari, nikakor ni sposobna preživeti na dolgi rok, saj izgublja prilagodljivost, pada možnost preživetja in zmanjšuje se zmožnost reprodukcije. Z razvojem in uporabo genetike pa se ni potrdilo le znano dejstvo, da so vsi slovenski risi potomci samo treh samic, ampak podatki kažejo, da so imele te tri samice skupno daljno prednico ali pa so bile celo potomke iste samice, saj so bile odlovljene na istem območju slovaških Karpatov. Zato je edina rešitev za te skrivnostne in redko videne prebivalce naših gozdov povečanje genetske pestrosti.
Pri projektu Life Lynx, ki ga vodi zavod za gozdove, je raziskovalcem koristilo znanje, pridobljeno pri ohranjanju drugih dveh naših velikih zveri, medveda in volka, predvsem pa izkušnje s preseljevanjem medvedov. Teh je Slovenija v zadnjih dveh desetletjih izselila 24. »Ker imamo izkušnje s selitvijo medvedov, smo lahko Romunom s svojim znanjem pomagali, da bodo uspešno vzpostavili mehanizme za selitev risov,« pravi Rok Černe. Poleg strokovnih razlogov so pomembne tudi formalnosti, ki trenutno zavirajo začetek odlova na Slovaškem. Toda v obeh državah živijo karpatski risi, sicer največja vrsta risa, ki so jo k nam naselili leta 1973.
Zahtevne priprave
Priprave na odlov so se začele že pred dobrim letom, saj je ris izredno skrivnostna žival, ki jo je težko izslediti. »Ne da se ga pretentati niti s hrano,« poudarja Rok Černe. Zato so v Romuniji in na Slovaškem na območju, od koder bodo pripeljali rise, najprej postavili kamere, da so živali, ki se redko pokažejo, izsledili, nato so na njihovih trasah postavili posebne pasti. Lani, ko je bila past v Romuniji že postavljena, niso pa je še aktivirali, je raziskovalce razveselilo, da je skoznjo šel ris, ki je bil na obhodu svojega ozemlja. Pričakujejo, da jim ga bo na naslednjem odhodu uspelo ujeti. Od januarja so pasti aktivne …
Ris se bo v obori lahko tudi skril.
»Potem ko se bo ris ujel, ga bomo imeli v karanteni v Romuniji, tam ga bomo pregledali in izmerili,« razlaga Černe. Po prevozu v Slovenijo ga bodo zaprli v namestitveno oboro v Loškem Potoku, v gozdu nad vasjo Travnik, kjer so na zasebnem zemljišču Janeza Sterleta postavili sedem krat devet metrov veliko oboro, visoko tri metre. Je oddaljena od ljudi in sredi gozda, vendar dovolj blizu ceste, tako da bo mogoče zagotoviti reden nadzor in oskrbovanje ujetega risa.
»Vsaka živalska vrsta v tem okolju, torej tudi ris, je del celote, zato se mi zdi najbolj normalno, da sodelujem v tem projektu,« pravi Sterle, ki dela v gozdu in je tudi lovec. Vajen je srečevati vse tri velike zveri, medveda, volka in risa. To velja tudi za Stanka Anzeljca, starešino loškopotoške lovske družine, ki je zadovoljen, da so jih strokovnjaki povabili k projektu: »V zamrzovalni skrinji so že pripravljene srne, s katerimi bomo hranili risa. Verjetno se bosta tu, drug za drugim, prilagajala dva.«
Strategija za prihodnost
Druge rise bodo namestili v obore še drugje na Notranjskem in v Alpah, tam jih bodo nato tudi izpustili. Tako, pričakujejo strokovnjaki, živali ne bodo več imele potrebe po iskanju poti domov, ampak se bodo prilagodile novemu okolju. In tu ostale.
Nove osebke bodo razselili po različnih lokacijah, le tiste v alpskem prostoru bodo izpustili skupaj. Za druge velja, da tam, kjer je zdaj na primer samo samec, bodo izpustili samico, kjer je samica, samca, spet drugje, kjer je prostor za nov par, pa par. »Pet risov bo izpuščenih v dinarskem in pet v alpskem prostoru, štirje na Hrvaškem,« pravi Černe. Do konca projekta, to je do leta 2024, bodo posamezne primerke, ki ne bodo preživeli – če jih bo denimo povozil avto ali zasul plaz – zamenjali z novimi.
Po ocenah bo dovolj dvajset dni, da se bo ris v obori prilagodil tukajšnjim razmeram. Fotografiji Simona Fajfar
Poleg Romunije, kjer zdaj poteka odlov, bodo živali pripeljali iz Slovaške, kjer trenutno še urejajo formalnosti. »Z desetimi novimi osebki, ki jih bomo pripeljali iz teh držav, bomo zagotovili obstoj naše populacije, za katero pričakujemo, da se bo povezala tako s populacijo na Hrvaškem in naprej na Balkanu kot s tisto v Švici,« razlaga Rok Černe. Tako bo tudi za rise veljalo podobno kot za medvede in volkove, ki so del večje in s tem stabilnejše populacije, ki prebiva na ozemlju čez državne meje.
Projekt Life Lynx, znan predvsem po preselitvi novih risov, bo za strokovnjake tudi priložnost, da opravijo vrsto raziskav – živali bodo spremljali s telemetričnimi ovratnicami – ki bodo razkrile malo znane navade in način življenja teh velikih zveri. Kar bo odlična podlaga za oblikovanje strategije, kako jih ohraniti tudi v prihodnje, kakršno imamo že za medvede in volkove.
