Ljubljana – Med begunci, ki prihajajo iz kriznih žarišč, so najranljivejši otroci. Unicef ves čas spremlja njihov položaj v Siriji pa tudi na poti v boljšo prihodnost. V žarišču spopadov sodeluje z 51 partnerskimi organizacijami in ima več kot 200 svojih strokovnjakov, v begunskih taboriščih pa jih za osnovno varnost otrok, za vodo, šolanje in psihosocialno pomoč skrbi še precej več. V Sloveniji se je z begunskimi otroki družil tudi Tomaž Bergoč, izvršni direktor Slovenske fundacije za Unicef.
Med begunci, ki se iz kriznih žarišč zatekajo v Evropo, je precej otrok. Kakšni so statistični podatki Unicefa?
Med prvim begunskim valom je bilo v Sloveniji med 3500 evidentiranimi begunci kar 700 mladoletnikov, to je približno 20 odstotkov. Podatki Unicefa kažejo, da se odstotek otrok med prebežniki povečuje, ogromno pa je tudi nosečnic. Po zadnjih podatkih Eurostata je od januarja do julija letos za azil v Evropski uniji zaprosilo 133.000 otrok oziroma v povprečju 19.000 na mesec. Eden od štirih prosilcev za azil je otrok, to je 80 odstotkov več kot v istem obdobju lani. V Sloveniji smo opazili, da je bilo med njimi veliko takšnih, ki so ob evidentiranju za datum rojstva navedli 1. januar 1997, dokumentov pa niso imeli pri sebi.
Zanimivo. Zakaj?
Da jih ne bi obravnavali kot otroke, ampak kot polnoletne osebe. Ponavadi potujejo v skupinah, ki želijo čim prej doseči svoj cilj. Če so mladoletni, jim je treba dodeliti skrbnika, kar jih na poti pač zaustavi. Otroci imajo posebno zaščito, ker so najranljivejši. Tudi namestitev je zanje drugačna. Pri nas, denimo, smo družinam z otroki namenili sprejemni center v Logatcu, kjer je bilo zanje lepo poskrbljeno. Pri takšnem številu prebežnikov brez dokumentov pa je treba ravnati zelo pazljivo, saj se lahko pojavi tudi trgovanje z otroci, več je zlorab. Ljudje, ki so odgovorne za sprejem beguncev, morajo biti izjemno občutljivi, da zaznajo, ali se z otrokom dogaja kaj nenavadnega.
Kakšna je pri tem vloga Unicefa?
Prisoten je v vseh državah, kjer so begunci, tudi v Siriji. Položaj ni nov, katastrofa je, da spopadi trajajo že pet let, a dokler ti ljudje niso pritisnili na evropska vrata, se s problemom ni nihče resneje ukvarjal. Dokler se niso začele dogajati tragedije in ni bilo množičnih smrti na morju, zadušenih v tovornjakih ali naplavljenih otroških trupel, ljudi problem ni kaj dosti zanimal. Sirci že leta živijo v nemogočih razmerah, polovica jih sploh nima dostopa do pitne vode. Zapiranje vodnih virov je del vojne taktike. Ljudje po vodo na območja, kjer ta še je, pošiljajo otroke, ker se ti najlažje prebijejo prek varnostnih kontrol. Dva milijona otrok v Siriji sploh ne hodi v šolo, v šolstvu je bilo izgubljenih 20 let, za prav toliko pa se je v Siriji zmanjšala tudi pričakovana življenjska doba. Vsako četrto šolo je uničila vojna ali pa so v njenih prostorih uredili zatočišče za begunce. Le ena od treh bolnišnic še deluje. Sirija je popolnoma opustošena.
Še posebno ogroženi pa so otroci ...
Za humanitarne programe v Siriji in sosednjih državah, kjer pomoč, po najnovejših ocenah, nujno potrebuje že 7,6 milijona otrok, Unicefu resno primanjkuje sredstev. Doslej je bilo ubitih že 10.000 otrok. Sredi septembra jih je v enem samem napadu umrlo 19, šest celo v Unicefovem do otrok prijaznem prostoru, medtem ko so se igrali. Nikjer več niso varni. Osem milijonov Sircev, ki so bili pregnani iz svojih domov, je zatočišče poiskalo nekje druge v svoji državi, štiri milijone jih je v sosednjih državah. Do Evrope jih pride zelo malo. V Libanonu, denimo, je registriranih več kot petina Sircev, to je četrtina domačega prebivalstva. Ogromno jih je v Turčiji, Jordaniji, v Iraku in Egiptu. Ni res, da bi Evropa dobila levji delež.
Toda kaj se je zgodilo septembra, da so tako množično pritisnili proti Evropi?
Ljudje odhajajo, da bi si rešili golo življenje. Sprevideli so, da vojni v Siriji ni videti konca in da se ne bodo imeli kam vrniti, ko se bo končala. Tam so zime zelo hude. Unicef se zelo trudi, da bi vsaj milijon otrok opremil z odejami, s toplimi oblačili in da bi imeli ogrevanje. Za begunce se bo položaj z ohladitvijo hudo poslabšal in to ne bo prva zima, ki jih bo ujela v kriznem položaju. Mednarodna pomoč tem ljudem je bila doslej očitno preslaba.
Begunci so po mesec dni na poti. Se je to kaj poznalo na otrocih, ki ste jih srečali v Sloveniji?
Veliko jih je imelo vnete zgornje dihalne poti, zaradi neurejenih higienskih razmer je bilo tudi ogromno prebavnih motenj. Vsi so bili zelo izmučeni od dolge poti, odpornost je bila pri vseh prizadeta. Nekateri otroci so nujno potrebovali psihosocialno pomoč, saj so jih razmere na poti dodobra strle. Prav zato Unicef dejavno podpira otroke beguncev in migrantov na poti v Evropo, kjer so vzpostavljeni posebni programi zanje. Že v Srbiji in Makedoniji družinam zagotavljamo kanistre z vodo za pitje in osebno higieno ter hrano. Priskrbeli smo posebne šotore z do otrok prijaznimi prostori. V njih se lahko igrajo, ustvarjajo, se učijo in vsaj za nekaj ur pozabijo na travmatične izkušnje. Starši tam lahko počakajo na postopek registracije. V prvem begunskem valu je te prostore obiskalo več kot 1300 otrok. Skrbno spremljamo njihov položaj in jim po potrebi zagotovimo dodatno zdravstveno ali psihosocialno pomoč. Otroke, ki so bili na poti ločeni od staršev, si prizadevamo čim prej združiti z družinami. Spodbujamo pa tudi dojenje, ki je v kriznih razmerah izjemno pomembno za preprečevanje podhranjenosti.
Kako se pri Unicefu Slovenije pripravljate na morebitni drugi val pribežnikov?
Skupaj z drugimi nevladnimi organizacijami se odzivamo na razmere in predvidevamo različne scenarije razvoja dogodkov. Koordinacije potekajo redno. Zelo pomembno je usklajeno delovanje, da bo vsaka organizacija pomagala na področju, ki ga najbolje obvlada. Mislim, da smo se v prvem množičnem valu kar dobro izkazali, nekaj težav je bilo le na t. i. nikogaršnji zemlji. Zagotovo je in bo ena najpomembnejših Unicefovih nalog v Sloveniji spremljanje sprejema, registracije, obravnave in namestitve otrok beguncev ali migrantov in njihovih družin ter psihosocialna pomoč. Bedeli bomo nad pristojnimi državnimi organi, da bodo zagotavljali največjo mogočo zaščito teh otrok.
Večina beguncev našo državo le prehaja, njihov cilj je drugje. Zakaj najpogosteje v Nemčiji?
Mnogi tam že imajo svoje družinske člane. Vsi si želijo le normalnega življenja in po njihovih socialnih mrežah se širi informacija, da je to v Nemčiji pač mogoče. Sicer pa mislim, da takšna Nemčija, Švedska ali Norveška v resnici ne obstajajo. To je neka vizija boljšega življenja, po kateri hlepijo in upam, da jo bodo dosegli. V svojem obupu so si pač ustvarili neko idealizirano sliko. Ti ljudje so bili pred krizo dobro situirani, visoko izobraženi. Zgolj stereotip je, da so vsi siromaki. Sirija danes normalnega življenja ne omogoča nikomur. Na poti so mladi, talentirani ljudje, ki za starajočo se Evropo ne pomenijo le bremena, ampak tudi priložnost.
Kakšna je vaša napoved?
Dokler bodo tam spopadi in dokler humanitarne potrebe v Siriji in sosednjih državah ne bodo zadovoljene, se bo val migrantov in beguncev, ki v Evropi iščejo zaščito, nadaljeval. Evropske države se bodo končno morale dogovoriti, kako ravnati. Sicer pa so vse te države, kamor zdaj begunci množično prihajajo, soodgovorne za dogajanje v Siriji.