Tiskane izdaje
Ljubljana - Danes so v ljubljanski stolnici sv. Nikolaja pokopali posmrtne ostanke nekdanjega ljubljanskega škofa Gregorija Rožmana, ki je umrl leta 1959 v Clevelandu in bil do zdaj pokopan na pokopališču slovenskih frančiškanov v Lemontu pri Chicagu.
Rožman je postal škof leta 1930 in je škofoval tudi med drugo svetovno vojno, po njej pa se je umaknil v tujino. Pod obtožbo sodelovanja z okupatorjem je bil leta 1946 obsojen na 18-letno zaporno kazen, izgubo državljanskih pravic za 10 let in zaplembo premoženja. Prizadevanja za njegovo sodno rehabilitacijo in za vrnitev posmrtnih ostankov so se začela 1995 na pobudo predsednika Nove slovenske zaveze Antona Drobniča, takratnega generalnega državnega tožilca. Zahteve za rehabilitacijo so štirje različni sodni senati zavrnili, leta 2007, ko je bila generalna državna tožilka Barbara Brezigar, je vrhovno sodišče sodbo Rožmanu iz leta 1946 razveljavilo in zadevo vrnilo na prvostopenjsko sodišče, to pa je 2009 postopek ustavilo. Rožman od takrat velja za nedolžnega.
Na današnji pogrebni slovesnosti v polni stolnici je mašo vodil ljubljanski nadškof metropolit dr. Anton Stres. V nagovoru je dejal, da je biti pokopan med svojimi naravna pravica. »Veliko stvari se je v domovini moralo spremeniti, da je to postalo mogoče.« Zahvala za to, je nadaljeval, gre zgodovinopisju, sodstvu in politiki. Potrebujemo spravo in sodelovanje, je poudaril, zato je izrazil željo, da bi bil ta pokop tako sprejet in bi temu služil. Časi med vojno in revolucijo so bili preveč hudi, je dejal, »toda človekovo vrednost najbolj zaznamujejo najgloblji nameni in o njih lahko sodi le Bog«. Najgloblje namene Rožmana »razkrivajo njegova številna posredovanja za zapornike, internirance in obsojence na smrt ne glede na njihovo svetovnonazorsko prepričanje«. Teh je bilo več kot tisoč, je dodal.
Pred stolnico je proti prekopu mirno protestiralo kakih dvajset ljudi, bilo je nekaj vzklikov »Tito, Tito« in »Fašisti, izdajalci«.
V stolnici ni bilo vplivnejših predstavnikov države in tudi ne edinega slovenskega kardinala Franca Rodeta, ker je imel, kot nam je v imenu nadškofije povedal Franci Petrič, v Rimu druge obveznosti.
Z ameriških Brezij v stolnico
Pogrebne slovesnosti za nekdanjega ljubljanskega škofa Gregorija Rožmana so se začele že zjutraj, ko so krsto z njegovimi v celoti ohranjenimi ostanki prinesli pred oltar v stolnici Sv. Nikolaja. Čez dan ga je prišlo kropit približno tri tisoč ljudi, pogrebni maši pa jih je prisostvovalo tisoč. Pogreb je, kot je bilo napovedano, minil brez govorov, v znamenju Mozartovega Rekviema in ljudskega petja ter v navzočnosti številnih visokih cerkvenih dostojanstvenikov, nekaterih škofovih sorodnikov ter slovenskih in duhovnikov z avstrijske koroške.
Do treh popoldne, ko se je začela maša, je bila krsta z Rožmanovimi posmrtnimi ostanki pred oltarjem. Nanjo je bila položena originalna škofova mitra, izvezena z njegovim grbom, ki ga drži orel, in tremi vrtnicami s trnji na zadnji strani. Pokrivalo mu je v tridesetih letih preteklega stoletja podarilo tedanje društvo Orli in ves ta čas ni zapustilo škofije; nekatere mitre so se izgubile ali so jih predelali, eno je nosil celo zdajšnji kardinal Franc Rode. Ob krsti je bila tudi Rožmanova škofovska palica.
Do treh je bila pred krsto ves čas vrsta ljudi, ki so želeli kropiti posmrtne ostanke škofa. Po številu podobic, ki so jih delili pri krsti, pri ljubljanski nadškofiji ocenjujejo, da gre za približno tri tisoč ljudi. Polna pa je bila stolnica tudi zjutraj, ko je mašo za sprejem pokojnega škofa vodil pomožni ljubljanski škof dr. Anton Jamnik.
Osrednjo pogrebno mašo, ki se je začela ob treh popoldne in je trajala dve uri, je vodil ljubljanski nadškof in metropolit dr. Anton Stres. Stolnica je bila polna do zadnjega kotička, nekaj ljudi je ostalo tudi zunaj. V prvih vrstah je sedelo več deset slovenskih duhovnikov v belih oblačilih, za njimi maloštevilni škofovi sorodniki in nekateri znani ljudje, ki so jih bili v stolnici, kot so zapisali pri nadškofiji, zlasti veseli: dr. Tamara Griesser Pečar, Zorko Simčič, Anton Drobnič ...
Pismo je odšlo januarja
Začetek zadnje poti škofa je bilo pismo, ki ga je januarja v ZDA poslal nadškof Stres. To je bilo pravzaprav naročilo prevoza. »Najprej smo morali dobiti soglasje frančiškanov, varuhov groba v Lemontu pri Chicagu, da škofa Rožmana lahko prekopljemo. Potem smo se pozanimali, kaj menijo sorodniki. Ti niso imeli pomislekov - gre za daljne sorodnike, Rožmanov pravni naslednik je ljubljanski nadškof. Potem je dr. Stres januarja pogumno poslal pismo. Formalno se je postopek začel prek našega zunanjega ministrstva in generalnega konzulata v Clevelandu,« v imenu ljubljanske nadškofije pojasnjuje Franci Petrič. »Prva namera je bila, da bi to izvedli že novembra lani, ob 550-letnici nadškofije, kar je sovpadalo s časom volitev, potem pa se je nadškof Stres odločil, da to premaknemo v letošnje leto,« navaja Petrič. »Gre za simbolično dejanje in za nas to pomeni korak k spravi in pomiritvi,« dodaja. »To je korak k prizadevanju za boljši jutri, tudi z urejeno preteklostjo.«
Dodaja, da ljubljanska nadškofija ne razmišlja, da bi prenesla ostanke še katerega duhovnika, ki je pokopan zunaj Slovenije.
Škofova želja: ameriške Brezje
Kot predstavnik ljubljanske nadškofije je po škofove ostanke v Lemont pri Chicagu odpotoval pomožni škof Jamnik. »To so bili čustveno nabiti, a mirni, dostojanstveni in duhovni trenutki,« pripoveduje. »Škof je živel v Clevelandu, pokopan pa je želel biti v Lemontu, znanem kot ameriške Brezje.« Ob škofovem slovesu od ZDA se je zbralo približno tristo ljudi, pravi, pretežno starejša generacija. Bili so hkrati žalostni, ker so se radi zbirali ob njegovem grobu, hkrati pa zadovoljni, ker so to videli, kot da je »Slovenija dozorela, da spoštuje temeljne etične principe in človekovo pravico, da počiva v domačem grobu,« pravi dr. Jamnik.
Povedal nam je, da je bilo škofovo truplo v celoti ohranjeno, tako da so v chicaškem pogrebnem zavodu, ki je poskrbel za tehnični del izkopa - pravzaprav so to, kot je mogoče razumeti, opravili celo zastonj -, vprašali, ali ga pripravijo tako, da bi bila krsta na dan pogreba lahko celo odprta. Dr. Jamnik opisuje, da je bil škof Rožman pokopan v kamnitem sarkofagu, in dodaja, da so morda že leta 1959 vendarle verjeli, da se bo nekoč vrnil v domovino in je treba njegove ostanke čim bolj ohraniti. Za odprto krsto se, kot navaja Petrič, niso odločili, ker bi to dodatno podaljšalo čas za pogreb. Krsto so tako včeraj pokopali v kripti kapelice sv. Marije Magdalene, prve na desno od glavnega vhoda v stolnico. Izbor kapelice nima nobenega globljega pomena, navajajo pri ljubljanski nadškofiji, ampak je šlo za praktični vidik - da je bila kripta dovolj velika za krsto.
Pogrebna maša je minila brez govorov, kot so pri ljubljanski nadškofiji tudi napovedali. V pridigi je spet obnovil zgodbo Rožmanovega življenja dr. Stres, ki je povedal, da tudi sam pokojni škof ni izključeval, da je naredil kakšen napačen korak. Sicer je bila maša pospremljena s slovesnim Mozartovim Rekviemom, čustveni vrhunec pa je bilo ljudsko petje s pesmimi K tebi želim moj Bog, Marija skoz življenje ter Rož Podjuna Zila, ki je škofa tudi spremljala med potjo v kripto. Pogreba se ni udeležil kardinal Franc Rode, ki je bil v Slovenijo do ponedeljka, potem pa je imel v Vatikanu, kot smo izvedeli, dve seji in se je odločil, da se ne bo vrnil.
Protesti in mnenja
Okrog dveh popoldne se je pred stolnico zbralo tudi približno ducat nasprotnikov prenosa posmrtnih ostankov Gregorija Rožmana. Med mašo so nestrinjanje izražali prek megafona, vendar se ga v cerkev ni slišalo, in vpitjem na tiste, ki so vstopali. Matjaž Zaplotnik, učitelj slovenščine iz Tržiča pojasnjuje, zakaj je prišel: »Tu sem zato, ker se ne strinjam s takim načinom sprave, kot nam jo zdaj ponuja Cerkev in tudi, očitno, politika. Moti me, da gre ta pokop mimo tako brez konflikta. Zdi se mi, da je to prvi korak k revidiranju zgodovine v obliki navidezne sprave - ki to ni. Konflikti in zločini, ki jih je naredila katoliška stran se še niso ustrezno revidirali, kot se je to v zadnjih letih dogajalo z zločini partizanov in komunistov v povojnem obdobju. Bojim se, da je ta pokop prvi in velik korak v spreminjanju zgodovine, kot si je ne želimo. Vloga Cerkve in škofa Rožmana med vojno je po mojem mnenju jasna, čeprav zgodovinarji v zadnjem času navajajo protiargumente v smislu tega, da je pomagal Slovencem. Lahko da, ampak glavni del je jasen: ne smemo pozabiti, kdo je bil kje. Kje partizani in kje domobranci,« pravi.
Ciril Habe s Črnega Vrha nad Idrijo pa je o tem, zakaj je prišel kropit, povedal: »Škof Rožman je birmal mojo mamo. Ko je umrl, se pri nas tega ni smelo niti povedati niti objaviti. Jaz pa mislim, da ima škof pravico biti pokopan v svoji škofiji. Še to mislim: nisem jaz tisti, ki bo sodil. Sodi naj Bog,« pravi. »Moja mama je bila doma v sami zibelki domobranstva, oče pa je bil tako rekoč prvi prijatelj narodnega heroja Janka Premrla Vojka. Mama je bila popolnoma domobranskega prepričanja, oče pa partizanskega, in to sta med seboj razčiščevala vsaj trideset let. Mislim, da sta v tem prišla dlje kot slovenska družba.«
