Tiskane izdaje
Ponudba Ragorja je navadno odiranje, kraja denarja občinam in kraja ideje, je ponudbo ocenila Božena Kolman Finžgar, direktorica knjižnice Antona Tomaža Linharta v Radovljici. Kot pravi, »za to ceno z Ragorjem gotovo ne bi sodelovali. Postavljanje knjigobežnic deluje na etični pogon in niso nadomestila za knjižnice, ampak so namenjene le spodbujanju branja z željo bralcem približati knjigo«.
Po Sloveniji je postavljenih že okoli 180 knjigobežnic, lično izdelanih lesenih hišk, v katerih lahko bralci pustijo knjige, ki so jih že prebrali in bi jih radi ponudili v branje še komu drugemu, je povedala Nina Kožar, ki je leta 2011 zamisel iz ZDA prinesla v Slovenijo. Izpostavila je, da postavitev knjigobežnice temelji na prostovoljstvu, da sistem deluje od spodaj navzgor in je odvisen od pobude posameznikov. Ponudba Ragorja pa je ravno obratna, saj se projekta loteva od zgoraj navzdol. Vsakdo, ki knjigo pusti drugemu bralcu, o tem napiše sporočilo na spletno družabno omrežje, kdor si jo želi pa lahko knjigo brezplačno in brez obveznosti vzame, je dejala Kožarjeva, ki ureja profil Knjigobežnice (na spletnem družabnem omrežju Facebook) s preko 5.000 člani.
Z namenom, da bi bila postavitev knjigobežnic čim cenejša so s pomočjo arhitektov iz Studia Moste pripravili načrte za izdelavo. Ena hiška iz macesnovega lesa bi stala največ 60 evrov. Nino Kožar je presenetilo, da bi Ragor kot javna agencija, ki so jo ustanovile občine zgornje Gorenjske, rad ustvarjal zaslužek kot kakšno podjetje.
Pod 1500 evrov se nam
Stevo Ščavničar, direktor Ragorja, je kljub kritikam in očitnemu poskusu agencije, da bi prodala odmeven prostovoljski projekt, ki uspešno deluje z minimalnimi stroški, prepričan, da gre pri tem za vihar v kozarcu vode. Kot trdi, so občinam v sklopu nekaj deset projektov za izvedbo v prihodnjem letu predlagali tudi projekt bukvarna na prostem - knjigobežnica. Ponudba je za zdaj po njegovem še preliminarna, zamisel pa še ni razvita do konca. Pravi, da izdelava lesene hišice predstavlja manjši del projekta: »Dodatne stroške bi povzročila organizacija raznih dogodkov za promocijo knjigobežnic v sodelovanju s šolami, knjižnicami, v kar je treba vložiti čas, ki pa stane. Med ljudmi je treba vzbuditi interes za branje, cilj pa je sprememba duha v družbi, kar je težje kot le postaviti hišico«, je dejal Ščavničar in še ocenil, da se jim za nižji znesek o postavitvi knjigobežnice »ne splača niti pogovarjati«.
Hrovat: Za ta denar bi jih lahko postavili veliko
S tisoč evri, ki jih je Društvo bibliotekarjev Gorenjske prejelo od mestne občine Kranj, so poskrbeli za pet knjigobežnic v Kranju, člani in članice društva pa so pokazali etično naravnanost in s prostovoljnim delom izdelali in postavili še štiri knjigobežnice na Jesenicah, v Tržiču, Begunjah in v Škofji Loki, je povedala predsednica društva Maja Vunšek. Denar z razpisa občine Kranj so porabili za zagon projekta, za izdelavo hišk, za oglaševanje in promocijo v lokalnih medijih, enkrat mesečno jih tudi pregledajo. Knjigobežnico lahko postavi vsakdo, ki želi spodbujati branje in širiti znanje, pri tem pa mora pridobiti soglasje lastnika za postavitev. »Namen je s čim nižjimi stroški omogočiti knjigam, da potujejo med ljudmi«, je dejala Vunškova. Obveščanje se širi neposredno od ust do ust in preko spletnih družabnih omrežij, hiške pa so namenjene zavarovanju knjig pred vremenskimi vplivi. Za bibliotekarje je pomembno, da ljudje berejo, je še poudarila.
V Jasni v Kranjski Gori so pred leti postavili eno prvih knjigobežnic v Sloveniji, ki se je po besedah tamkajšnjega župana Janeza Hrovata zelo dobro prijela. Zlasti poleti, ko je veliko turistov, ljudje v Jasni veliko berejo. »Ponudba v knjigobežnici je odlična in deležna številnih pohval«, pravi župan, ki še meni, da bi jih za 1.500 evrov lahko postavili veliko.
