S Puchom po Prlekiji: Za dediščino se zanima celo Unesco

Predsednik več kot dvajset let delujočega ljutomerskega društva za ohranjanje tehnične kulture in dediščine »Johann-Janez Puch« Milan Belec ne skriva veselja ob novi pridobitvi: »Veste, mi vedno naredimo nekaj novega. V sklopu tega projekta so nastale tri krožne poti, poimenovali smo jih Pot konjskih moči, Jeruzalemska pot in Slatinska pot«. Vse so povezane s Puchovo domačijo v Sakušakih v občini Juršinci, vodijo pa tudi mimo razglednega stolpa v Gomili, ki je pravzaprav posvečen Puchu. Prva točka je v Ljutomeru.

Puchova skleda in njegova voščena lutka

»Neposredna povezava med Janezom Puchom in muzejem sta miza in skleda, ki ju je Puch dejansko uporabljal. Oboje smo našli na ostanku domačije Puchovega nekdanjega prijatelja iz Seliščev, ki je podobno kot Puch, oral ledino. Le da jo je on na področju gradbeništva – bil je namreč prvi človek, ki je v naše konce pripeljal cement,« pravi Belec, ki je posebej ponosen na voščeno lutko Pucha, ob kateri se je fotografirala že kopica ljudi. Turistična pot lahko – odvisno od želja obiskovalcev – vodi mimo Perota Kunca, ki goste v oblačilih iz tistega časa zapelje s svojim Chryslerjem DeSoto iz leta 1925, se ustavi pri Slavku Zemljaku, ki premore 36 obnovljenih tomosovih mopedov, ima pa tudi dva Pucha175: enega iz leta 1958, drugega iz leta 1953. Obiskovalce lahko pot vodi tudi mimo Vlada Perkiča, ki v svojem muzeju poleg desetih starodobnikov – najsatrejši je Amilcar CS Roadster iz leta 1923 – hrani tudi britansko motorno kolo Ariel 650 iz leta 1932.

Za ime društva »odgovoren« dimnikar

Belec, tudi predsednik Republike Prlekije, za katero je tako kot za skupino Künštni Prleki ideja zrasla na zeljniku Puchovega društva, je na čelu društva od leta 1996. Krmilo je prvzel od nekdanjega ljutomerskega župana Ludvika Bratuše, ki je leta 1992 društvo ustanovil ter mu, pravi Belec, začrtal pot, ki se je držijo še danes. So tako prepoznavni, da želi Unesco bogastvo njihove zbirke umestiti na seznam svoje dediščine: »Ljudje tam niso mogli priti k sebi. Spraševali so se, kako je mogoče na tako majhnem območju hraniti tako veliko bogastvo,« pravi Belec.

Vozila članov društva Johann-Janez Puch so v večini vsa tehnično usposobljena, niso mrtva kot v kakšnih klasičnih muzejih, pravi Belec. v društvu imajo nekaj več kot 300 članov, v najboljših časih jih je bilo več kot 700: »Večina članov je že ostarela, mladim pa tega, da si poleg služb in truda za boljši jutri ne najdejo časa za društveno delovanje ne moremo zameriti. Časi so pač takšni,« ugotavlja Belec, ki neskromno pove, da je poleg Bratuše za ime društva odgovorem predvsem Alojz Kavčič, ki je s svojim starim Puhom kot dimnikar obredel celotno Prlekijo, pa se mu ni niti enkrat pokvaril: »Njegova ideja je pretehtala in dejansko je šele takrat prišlo na dan, kdo in kakšna kapaciteta je bil Puch. Vse se je začelo v Ljutomeru, v Puchovih rojstnih Juršincih so društvo, ki so ga tudi poimenovali po njemu, ustanovili šele deset let za nami«.

Največje letno srečanje društva, katerega člani imajo več kot 2000 starodobnih avtomobilov oz. motorjev, mopedov in koles, poteka vsako leto prvi vikend v juliju – memorial Ludvika Bratuša – , na otvoritveni spomladanski in zaključni vožnji jeseni pa člani društva obiščejo zasebne muzeje svojih članov, ki so jih zdaj iznajdljivo povezali v pot S Puchom po Prlekiji.