Tiskane izdaje
Na državnem tožilstvu pripravljajo tožbo proti Italiji zato, ker italijanske radijske postaje vse bolj vpadajo na frekvence, ki so po ženevskem sporazumu dodeljene slovenskim radijskim postajam. To je eden od ukrepov, ki jih je julija sprejela vlada. Poznavalci pa se sprašujejo, ali bodo ti ukrepi učinkoviti.
Prebivalci ob meji z Italijo vse težje spremljajo slovenske radijske postaje, saj so italijanske čedalje glasnejše. Problem je v tem, da pristojni slovenski državni organi podeljujejo frekvence slovenskim postajam v skladu z ženevskim sporazumom iz leta 1984, ki ga italijanska zakonodaja očitno ne priznava in omogoča svojim postajam oddajanje na istih valovih. Prebivalci obmejnih zaselkov, na primer iz Kolombana, se v tej frekvenčni »vojni« počutijo, kot bi živeli v »mikrovalovni pečici«, so se, denimo, pritožili Primorskim novicam.
Kaplja čez rob je bila dobljena tožba tržaške radijske postaje Radio Dance proti slovenskemu Radiu Center, v kateri je prva od druge zahtevala 150.000 evrov odškodnine, češ da oddajnik te slovenske radijske postaje moti tržaško. Ljubljansko okrajno sodišče je sprva celo priznalo zahtevek italijanske postaje in s tem dalo prednost italijanski zakonodaji pred evropsko. Kasneje pa je v pritožbenem postopku sodišče v Trstu spoznalo, da je bila njihova zahteva za izvršilni predlog v Sloveniji neutemeljena (prenagljena), saj je šlo za spor, zaradi česar takšna izvršba ni bila izvršljiva. »Za zdaj oddajamo nemoteno, vendar vemo, da italijanske radijske postaje ne mirujejo in da poskušajo uveljaviti svoj prav, čeprav jim država dodeljuje frekvence v nasprotju z ženevskim sporazumom,« je povedal direktor Radia Center Aleksander Žišt.
Le malo upanja
V Sloveniji bi takšne tožbe sicer dobili, toda čezmejna izvršba v Italiji ne bi bila nikoli priznana, ker so italijanske radijske postaje dobile frekvence pri italijanskem regulatorju v skladu z italijansko zakonodajo (ne pa evropsko). Tožili bi lahko samo italijansko ministrstvo (ali vlado), vendar bi morala tožbo vložiti država. Direktor direktorata za informacijsko družbo Marjan Turk nam je že pred časom povedal, da bi lahko le evropska komisija sprožila postopke proti državam, ki ne spoštujejo evropskih predpisov. Zato slovenska napoved o tožbi vliva le malo upanja na hitro rešitev. Več možnosti bi morda imeli pisna opozorila evropski komisiji o kršitvah 9. člena pristojne direktive ter možne sprožitve postopkov pri evropski komisiji, ki bi jih začele civilne iniciative.
Nota na noto
Med ukrepi, ki jih ima na razpolago vlada, je tudi nova diplomatska nota italijanski republiki, čeprav je slovensko zunanje ministrstvo že januarja 2013 in marca 2014 na italijansko veleposlaništvo poslalo dve noti zaradi radijskih frekvenc. Oktobra lani je ministrstvo poklicalo italijanskega veleposlanika na pogovor o tej temi, ki je tudi redno na dnevnem redu zasedanj koordinacijskega odbora ministrov obeh držav.
Ker se sosedje očitno požvižgajo na note, se zdi ta manj učinkovit ukrep. Na ministrstvu za javno upravo dodajajo, da v zadnjem času zaznavajo zelo majhne izboljšave na področju urejanja TV-signala in na področju radijskega oddajanja na FM-valovih, vendar tudi tam rezultati niso takšni, kot je bilo obljubljeno. Slovenija opravlja tudi dodatne meritve in testiranja na radijskih frekvencah ter razmišlja o tem, da bi povečala oddajne moči. A pomembno povečanje vseh oddajnih moči ne bi bilo v skladu z mednarodnimi dogovori, izboljšave pa bi bile mogoče le v posamičnih primerih.
Italija jezi tudi Hrvaško
Težava je stara že desetletja, Hrvaška pa je zaradi številnih motenj RTV-signala, zlasti na jugu države, v okolici Zadra in Šibenika ter v Istri, Italiji uradno poslala že 3200 prijav - tudi mednarodnim telekomunikacijskim institucijam - in nekaj diplomatskih not. Hrvaška agencija, ki nadzira delo komunikacij (Hakom), je že večkrat obvestila domačo javnost o težavah, ki nastajajo zaradi frekvenčnih motenj, da ni mogoče spremljati nekaterih hrvaških televizijskih postaj. Italija je ob digitalizaciji svojega programa »po svoje« razdelila frekvence in tako omogočila, da so se posamezne radijske ali televizijske postaje z druge strani Jadranskega morja znašle na tistih frekvencah, ki naj bi, kot trdijo Hrvati, pripadale Hrvaški.
Največ težav je na jugu države, denimo v Dubrovniku in okolici, vse do meje s Črno goro, na tako imenovanem območju D7 (Zadar, Šibenik) pa tudi v Istri. To naj bi se dogajalo na 51. kanalu omrežja MUXA, ki je po prepričanju hrvaške strani najbolj sporno.
Iz državne družbe Oddajniki in veze pa so tudi že sporočili, da se je število pritožb zaradi (pre)slabega signala in motenj, ki prihajajo z italijanske strani, od leta 2012 krepko povečalo; najbolj v Dubrovniško-neretvanski županiji, ki leži na jugu Hrvaške.
Sredi letošnjega leta se je Hakom znova lotil merjenj ustreznosti signalov in pričakovati je, da bo v nekaj tednih javnost spet obveščena o motnjah, ki prihajajo z italijanske strani Jadranskega morja. V Istri, Dalmaciji in na hrvaških otokih, kjer se zaradi odnosa Zagreba že tako ali tako počutijo odrinjene, so zaradi tega slabe volje, rdeča nit njihovih komentarjev pa je pikra pripomba, da bi bile takšne težave, če bi se dogajale v Zagrebu, zelo hitro odpravljene.
