Tiskane izdaje
Nepopisna je bila stiska starejše gospe, ko ji je socialna oskrbovalka za pomoč na domu odrekla vožnjo s službenim avtom po opravkih s pojasnilom, da tega ne izvajajo več. Prelomnica je bilo leto 2015. Na ministrstvu za delo se težav zavedajo, a sistemske rešitve še niso poiskali, v občinah pa se znajdejo po svoje. Njihovi pametni alternativi je ime Sopotnik.
Dolga leta je h gospe iz bližine Sevnice prihajala oskrbovalka iz sevniškega Centra za socialno delo (CSD) in jo vozila tudi po nakupih, do lekarne, zdravnika ... Čez noč je ni smela več. Direktorica CSD Danica Božič pojasnjuje: »Na seminarju skupnosti centrov oktobra lani so povedali, da so določila 6. člena pravilnika o standardih in normativih socialnovarstvenih storitev nekoliko pomanjkljiva in preveč splošna. Izvedeli smo, da spremljanje uporabnika ne pomeni tudi prevoza.«
Če bi hoteli izvajalci pomoči na domu − poleg CSD so to še domovi za starejše, zavodi za oskrbo na domu in zasebniki − uporabnike s službenimi vozili »legalno« voziti po opravkih, bi morali biti ustrezno registrirani, potniki pa posebej zavarovani, pravijo na ministrstvu za delo (MDDSZ). Ker niso, nastajajo paradoksalne situacije, ko uporabnik pomoči na domu pokliče taksi, da ga pripelje do zdravstvenega doma, tam pa ga čaka oskrbovalka, da ga − v skladu s pravilnikom − peš pospremi do zdravnika. Pomoč na domu je sicer javna služba, ki jo morajo lokalne skupnosti uporabnikom sofinancirati najmanj do polovice zneska.
Ker na ministrstvu težave na terenu poznajo, bodo vprašanje prevozov poskušali rešiti v okviru sprememb pravilnika. A v zadnjega pol leta se zadeve niso premaknile, zato »teren« deluje rahlo po svoje. Določeni izvajalci pravilnik upoštevajo, drugje spet prevlada »človeški vidik« in oskrbovalke uporabnikom pomagajo na lastno pest, spet tretji ponujajo samoplačniški socialni servis, četrti pa so poiskali pametno alternativo, saj verjamejo, da zakona o dolgotrajni oskrbi, ki naj bi uredil prevoze starejših, še dolgo ne bo.
Socialni uber
Med temi je sevniška občina, ki bo za mobilno oskrbo starejših − ne le po nujnih opravkih, temveč tudi na lepše − poskrbela po sistemu sežanskega Sopotnika. Storitev naj bi zaživela sredi prihodnjega leta, v imenu občine napoveduje Mojca Sešlar.
Zavod Sopotniki dve leti in pol ponuja brezplačne prevoze z možnostjo izdaje potrdil za prostovoljne prispevke 150 starejšim na področju občin Divača, Sežana in Hrpelje - Kozina; za daljše prevoze v vozilu, najetem po sponzorski ceni, zaračunajo 11 centov na kilometer. Del potrebnega denarja ob ustanoviteljih zavoda prispevajo občine in lokalna podjetja. Sistem je računalniško podprt, organizira ga javni delavec. Prevoze − na mesec okoli 5000 kilometrov − po principu vsak dan en šofer izvaja 30 prostovoljcev.
»Na dan prevozimo od tri do pet ljudi. Ne gre namreč za taksi prevoze, temveč uporabnika pospremimo do zdravnika, v trgovino, in ga nato tam tudi počakamo,« pravi soustanovitelj zavoda Marko Zevnik: »Naš model se je izkazal kot učinkovit za manjše kraje, kjer ni javnega prevoza, stroški tržnega prevoza pa bi znašali od 40 do 50 evrov.«
V Trbovljah pa ne
»Nikoli. Saj to je, kot bi vzel štoparja v avto! Če se zgodi prometna nesreča, je to medvedja usluga!« se je na vprašanje, ali njihove oskrbovalke kdaj naredijo izjemo in uporabnike zapeljejo tudi po nujnih opravkih, odzvala Dani Hren, direktorica Doma starejših Franca Salomona v Trbovljah (DUFS), ki storitve pomoči na domu nudi več kot 70 Trboveljčanom za 50-odstotno subvencioniranih 6,20 evra na uro, a za največ dvajset ur na teden. »Kompetence oskrbovalke so natančno določene.
Socialne oskrbe ne gre enačiti z nego. Oskrbovalka ne sme uporabniku dati niti insulina. Pravilnik prepoveduje posege v telo. Ne sme razdeljevati zdravil, ne sme prevezovati ran, zlasti pa jih ne sme prevažati, ker naš dom nima dejavnosti prevoza ljudi,« je pojasnila. To bi storitev znatno podražilo, meni Hrenova. Po njenem mora v takšnih primerih ljudem prisluhniti lokalna skupnost: »Če večina uporabnikov v neki občini živi v odročnih predelih, jim mora priti naproti občina.«
Nasprotno je v Ljubljani veliko povpraševanje tako po pomoči na domu kot po samoplačniškem socialnem servisu. V ljubljanskem Zavodu za oskrbo imajo po besedah direktorice Lilijane Batič na mesec 350 uporabnikov socialnega servisa, ki za uro pedikure, pospravljanja, likanja odštejejo deset evrov ali za uro druženja 7,11 evra in tisoč uporabnikov pomoči na domu, ki jih v povprečju stane 4,31 evra na uro. A prevozov uporabnikov za zdaj tudi Zavod ne ponuja.
»Večina naših uporabnikov živi samih, je osamljenih, vožnja z nami pa je zanje tudi druženje. Da imamo različne prostovoljne šoferje, jim veliko pomeni, saj jim manjka bližina ljudi,« še pravi Marko Zevnik in dodaja, da interes za širitev mreže Sopotniki obstaja tudi drugod po državi − a je bistveno manj konkreten od sevniškega.
